»Takrat je bila domneva, da moja knjiga mogoče pomeni začetek drugačne literature v slovenskem prostoru. Se pa to ni zgodilo že zato, ker sem ostal sam. Moj stalni problem je, da sem precej drugačen od drugih avtorjev, zato me je težko dati v predalček.« Pa ni ta »ekskluzivnost« dobra? »Za avtorja je to zagotovo dobro. Treba je vedeti, da to nosi s seboj posledice glede publicitete, uvrščanja v razne antologije ... Književni teoretiki imajo raje avtorje, ki jih je mogoče brez težav nekam umestiti.« Kritike so bile vendar dobre! » Seveda, seveda. Pa tudi sicer je bila knjiga zelo dobro sprejeta: samo v prvih dveh tednih so je prodali kar 500 izvodov.« Torej ima rad, da ga veliko berejo? »Hočem, da je to, kar napišem, berljivo in dostopno tistemu, ki seže po moji knjigi. Literatura mora komunicirati z bralcem in ne sme biti vzvišena. Tudi zaradi tega se včasih približam trivialnim žanrom ali pa kar zabredem vanje, hkrati pa so v središču mojih knjig klasične vsebine, klasična bivanjska vprašanja.«