»Ni za kaj. Turška islamistična vlada ni hotela pomagati ameriškemu agresorju, njihova vojska pa se je enkrat za spremembo uprla običajnemu vzgibu, da bi na mrtvo premikastila Kurde.« Še pol koraka in, hvalabogu, končno gresta proti blazinjaku, kajti Mundyjeva glava je težka, občutek ima, da sodeluje v treh pogovorih hkrati, pa komaj kdaj izusti kakšno besedo. »Človek se mora informirati, gospod Mundy. In jaz se informiram, kot boste opazili. Svet je do kolen v lažeh. Čas je, da ovca požre volka. Sedite, prosim. Semle, na desno, gospod. Na levo uho ne slišim najbolje. Neki tepec mi je pred časom vanj zasadil mesarski kavelj, in od takrat v njem slišim samo šumenje morja. Ampak jaz ne maram prekletega morja. Sedem let sem plul po njem, potem pa sem kupil ladjo, se izkrcal na kopno, kupil še več ladij in nikdar več odšel na morje.«