Li Li, ki je odrasla v Lee, je že kmalu vedela, kaj bi rada počela v življenju. Privlačilo jo je boemsko umetniško življenje. Z osemnajstimi je odšla v Pariz, kjer je dobrega pol leta študirala osvetlitev gledališkega odra in scenografijo. Na mah se je zaljubila v mesto, ki je ostalo njena velika ljubezen. Zaljubila pa se je tudi v svojega mentorja, a je skrbna mati hitro preprečila, da bi hči še globlje zabredla v ‘godljo’, saj je pohitela v Francijo in dekle odpeljala domov. V domačem gledališču se je Lee nato lotila preizkušanja tehnike osvetljevanja odra, v bližnji New York pa je hodila na plesne vaje. Ko je nekega dne raztreseno stopila na prometno ulico, jo je pred drvečim avtomobilom rešil uglajeni gospod. Dekletova mladostna svežina je pritegnila profesionalno oko njenega rešitelja, časopisnega založnika Condéja Nasta. Lastnik Voguea (mimogrede, revija letos praznuje stopetnajstletnico svojega izhajanja) je ni več izpustil iz rok in za dve leti je bila Lee najbolj iskani fotomodel v Velikem jabolku. K njenemu hitrem vzponu sta gotovo pripomogla stik s kamero in vajenost poziranja pred očetovim objektivom. Pri dvaindvajsetih se je odločila, da se bo popolnoma posvetila umetniški fotografiji. V Franciji se je prav takrat razvijala nova umetniška smer nadrealizem, Lee pa so najbolj pritegnila dela ameriškega umetnika in fotografa Mana Raya, ki je živel in ustvarjal v Parizu. Nekoč se je kar pojavila pred njegovo mizo v enem od pariških bistrojev, mu drzno pogledala v oči in rekla: »Sem vaša nova študentka!« »Ne sprejemam učenk, sicer pa danes tako ali tako odhajam na dopust!« ji je zabrusil. »Prav. Z vami grem!« se Lee ni pustila odpraviti. Naslednja tri leta sta Lee in Man preživela skupaj; ona je bila njegov umetniški navdih, on njen mentor … dokler ni tudi Man postal vir njenega umetniškega izražanja. Kot je bila nekoč odlična pred kamero, se je zdaj dobro znašla tudi za njo. Nadrealizem, ki je zanikal tradicionalne vrednote družbe, družine, vere in vsakdanjega življenja, razpetega med domom in službo, ter zagovarjal svobodo življenja, ljubezni, umetniškega izražanja človekove podzavesti in dojemanja nadnaravnega, je bil Lee pisan na kožo. Jastog, upodobljen s telefonom, ji je bil bliže kot tradicionalna cvetna ali sadna tihožitja. V nadrealizmu je našla svoj življenjski prostor. Ko sta z Manom raziskovala svetlobo, sta izumila fotografsko tehniko solarizacije (daljše izpostavljanje filma svetlobi), ki jo je pozneje populariziral Andy Warhol. Toda zaradi svoje nadarjenosti je Rayu postala nevarna in ko se ni več hotela podrejati njegovemu nerganju, da mu mora gospodinjiti, pa tudi njegova vdana muza ni več hotela biti, je odšla. Odprla je svoj studio in pridobila znane modne ustvarjalce, kot sta bili Elsa Schiaparelli in Coco Chanel. V Parizu je veljala za razvpito, zaradi svojih prodornih fotografij, divjega načina oblačenja in nenavadnega življenjskega sloga. Svetle lase si je postrigla ‘na ježka’, po salonih pa so pili šampanjec iz čaš, ki jih je po krivuljah njene dojke oblikoval eden od njenih oboževalcev. Njeno viharjenje po družabnih krogih je zapuščenega Raya spravljalo v obup. Ker je povsod lazil za njo, se je vrnila nazaj v New York, z bratom leta 1932 odprla fotografski studio ter hitro postala znano ime družabnih kronik. Njene fotografije so bile cenjene, čeprav je bilo v njih čutiti sled Manovega umetniškega vpliva. »Njeni portreti, posneti iz nenavadnih zornih kotov, ki v obraz in okoli njega umeščajo posebno svetlobo, znajo iz opazovalca potegniti občutek lepote minljivosti življenja. Lee Miller sodi med redke nadrealistične umetnike, ki se tankočutno znajdejo v kaosu življenja, vendar pa v njem uspejo najti človekovo dostojanstvo in primerno ravnovesje,« so jo povzdigovali umetnostni kritiki.