V Gorenju se je Meh prvič srečal s kriznim menedžmentom. Po razpadu Jugoslavije so slovenskemu velikanu na jugu ostale terjatve v vrednosti okoli 50 milijonov evrov, prodaja je bila krepko zmanjšana, proizvodnja ohromljena. Na drugi strani je imelo Gorenje tudi precejšnje dolgove. Leta 1990 je izdalo obveznice, ki so bile nominirane v markah z 9-odstotno obrestno mero. Medtem ko je marka skokovito naraščala, je moralo Gorenje obveznice servisirati vsakega pol leta. Znamenita sanacijska ekipa Hermana Rigelnika, katere eden najpomembnejših členov je bil prav Meh, je morala čarati. Sivi finančni trg, na katerem si je Gorenje od firm, ki so imele ogromne presežke denarja, sposojalo denar na zaupanje brez garancij, takšne in drugačne kompenzacije, likvidnostna telovadba z zapiranjem terjatev po bivših republikah SFRJ in zadrževanje pritiskov upnikov so zaznamovali najbolj »krvavo« obdobje Gorenja. Brez pripadnosti celotnega kolektiva zaposlenih mu kljub izjemni vodstveni ekipi ne bi uspelo preživeti.