Najpomembnejši predstavnik sofistov je Gorgias iz Leontinov. Gorgijeva retorična dela so ohranjena le fragmentarno; njegovo najznamenitejše ohranjeno delo je retorična vaja Hvalnica Heleni, v kateri dokazuje nedolžnost Helene, žene spartanskega kralja Menelaja, ki je zapustila svojega moža (ali po drugi verziji bila ugrabljena) in je pobegnila s trojanskim princem Parisom. Z govorom, ki je lep primer obrambnega sodnega govora (apologije), dokazuje, da ni bil le briljanten teoretik, ampak tudi dober praktik. Po njegovem mnenju bo govornik uspešen, če bo uspel zbuditi pozornost poslušalcev in manipulirati z njihovimi čustvi, torej če mu bo uspelo doseči t. i. psihagogični učinek; želeni učinek lahko doseže, če bo govorom znal dati ustrezen čar. Zato mora biti govornik »čarovnik z besedami«, znati mora čarati. Za dosego tega je Gorgias posegal po vrsti slogovnih prijemov in figur, ki jih po njem imenujemo »Gorgijeve figure«. Za rabo teh figur je postavil dve načeli, ki naj ju upošteva vsak govornik: a) načelo pravega trenutka in b) načelo primernosti. Platon v svojem dialogu z naslovom Gorgias (Gorgias v njem nastopa kot eden od sogovornikov) navaja, da je bila retorika zanj najvišja umetnost (453b). Z Gorgijem so figure in prvine, ki so bile sicer značilne za poezijo, našle pot tudi v prozna besedila in dvignile njihovo izrazno raven. Zato velja Gorgias za enega od začetnikov umetniške proze. Gorgias je retoriko definiral kot »umetnost prepričevanja«; s svojim, za svoj čas zelo nenavadnim slogom je v retoriko vnesel nekaj povsem novega in svežega ter požel izjemen uspeh.