Ana, hči zanjo pravi, da je vlečni voz družine, vsi drugi so le pomožna kolesa, je bila pred časom snažilka za štiri ure v centru za socialno delo na Ravnah, odkar je bolezen pri hiši, je doma. Pred poldrugim letom je mož Vili, ki zadnja leta kot varilec in ključavničar trdo dela centralno ogrevalne naprave v avstrijski privatni firmi nedaleč od Labota, prebolel infarkt. Dolgo je bil na bolniški in medtem so skopneli skoraj vsi prihranki. Komaj je šel spet v službo in je kazalo na bolje, se je nesreča zgodila Alešu. Skoraj pol leta je bila mama nenehno z njim po bolnišnicah, kar seveda ni bilo zastonj, odkar sta doma, je treba še dodatno kupovati številne pripomočke, ker, kot je zadnja leta že pravilo, zdravstvena zavarovalnica še zdaleč ne povrne vsega, kar invalid potrebuje. Finančnim zagatam tudi brez tega ni videti konca. Za kombiniran ročni električni invalidski voziček bo treba doplačati kakšnih dva tisoč petsto evrov, za toaletni stol več kot sto evrov, koliko bo treba vsak mesec odšteti za dodatne plenice, maže in olja ter kakšen pripomoček, ki bo invalidu nekoliko olajšal življenje, Ana sploh ne ve, zato jo pošteno skrbi. Moževa plača je resda malo višja, kot so naše, a jo krepko oklestijo stroški prevoza. Ana dobi kot pomočnica negovalka malo več kot tristo evrov na mesec, pošteno bodo morali čarati, da bodo zvozili skozi mesec, ampak račun se kljub temu ne bo izšel.Poslej bo vse drugače