Knjiga nas popelje skozi zgodovino ženskega spola oziroma mladih predstavnic le-tega, to je deklet, od antike do današnjih dni ter nam pri tem razkriva svet, ki nam je povečini neznan, svet, v katerem se nam oddaljena življenja približajo tako zelo, da postanejo jasna in resnična. V njem letnice niso več pomembne, saj zadošča, da razumemo čas, v katerem se zgodba odvija. Razkrivajo se nam razburljive zgodbe malih ljudi, pri tem pa v ospredje stopajo dekleta. Vsebina nam je podana preko dialoga med babico Wiebke in njeno vnučko Rebeko, ki v pogovoru aktivno sodeluje. Ob postavljanju vedno novih vprašanj se Rebeka aktivno in brez napora uči, ravno tako pa se mora babica potruditi in naučiti pripovedovati tako, da je snov razumljiva in zanimiva. V resničnem dialogu, kjer govorita in razmišljata obe, ni prostora za nadrejeni pedagoški pristop, ki je negativno zaznamoval tako zgodovino vzgoje, kot tudi razmerja med spoloma. Njun pogovor zajame teme kot so zgodovina igrač, način oblačenja deklic, družbene zaveze, ki so jim jih v zgodovini nalagali, moralni nauki, ki so jih morale sprejeti, zgodovina vzgoje in izobraževanje, ki so jih bile deležne, pravila spodobnosti in družbenih manir, vloga religije pri odraščanju in oblikovanju osebnosti deklic, vplivi revolucionarnih gibanj in njihova vloga v življenju deklet, ipd. Glede na vse te dejavnike babica in vnučka razmišljata tudi o tem, zakaj se dekleta in fantje ponavadi niso poročali iz ljubezni, medtem ko je bila že v starem Egiptu poroka iz ljubezni nekaj povsem običajnega.