Ker ljubezen do samega sebe, ki je doslej usmerjala razvoj Emilovih interesov in odnosov do okolice, ni nič slabega, postane glavna naloga moralne vzgoje - izhajajoč iz naravne ljubezni do samega sebe poskrbeti za razvoj ljubezni in sočutja do soljudi (prav tam, str. 52-53). Za spodbujanje razvoja sočutja in ljubezni do soljudi brez razlike in ošabnosti Rousseau predvidi različne situacije, v katerih bo Emil na podlagi neposredne izkušnje pridobival potrebne moralne občutke. Ob pridobivanju "neposrednih življenjskih izkušenj" ga bo Rousseau seveda neprestano nadzoroval in pazil, da bi se ne zapletel v situacije, ki bi lahko bile zanj nevarne. To svojo zaščitniško vlogo bo ohranjal še dolgo po tem obdobju, po Emilovi zaroki s Sophie, ko bosta skupaj potovala po evropskih deželah, da bi si Emil pridobil še zadnja spoznanja o političnih ureditvah posameznih držav ter si na podlagi pridobljenih izkušenj izbral najprimernejšo državo za kraj svojega življenja z izvoljenko (Rousseau 1990, str. 542-567). Če pa se mu bo zdelo, da je kakšna življenjska izkušnja lahko za Emila nevarna, bo njen moralni nauk rajši posredoval s pomočjo zgodovinskih ali izmišljenih zgodb (Rousseau 1959 a, str. 90).