Menim, da je bila predpostavka današnjega razmerja med njima postavljena že v daljnih osemdesetih letih, takrat ko je tedanja partija/oblast samoumevno, ja, kar veselo privolila v tezo, da naj se oblast (partija) ukvarja z gospodarstvom ("telo"), Cerkev pa z moralo ("dušo"). Tedaj je bila postavljena matrica, po kateri Cerkev deluje danes, saj ji je bila dana bianca menica za apriorno legitimnost njenih (moralnih) sodb. Legitimnost na način Resnice. Cerkev se je (sama) postavila za merilo resnice, torej za Resnico (če v moralnih, potem seveda tudi v posvetnih, političnih zadevah), in takratna oblast, zavedajoč se svoje nelegitimnosti, je v to privolila, računajoč najbrž, da bo tako posredno, s tem da ji Cerkev dopusti vlogo gospodarskega Gospodarja, pri ljudstvu dosegla priznanje legitimnosti. Ni uvidela pasti, ki ji je bila hote ali nehote postavljena: dokler je partija zahtevala in agresivno, s prisilo, uveljavljala svojo resnico kot Resnico, se pravi, dokler je bila sama moralni arbiter in tako nadoblast, je bila Cerkev postavljena v kot. Ko pa je privolila v "delitev" resorjev, je počasi izgubljala svojo absolutno oblast in apriorno zahtevano legitimnost in jo prepuščala "partnerici". S tem se je sicer začela dejanska demokratizacija, se pravi sestopanje partije z oblasti, hkrati pa še nekaj več: prepuščanje merila resnice, se pravi statusa moralnega arbitra in torej nove politične (pre)moči, Cerkvi kot instituciji klera (ne Cerkvi kot občestvu vernikov).