palice pa se je prelevila v levo-sredinsko. Dokaz temu je bilo sprejetje bolj progresivne davčne reforme. Trenutna vlada igra na drugačno noto in želi socialni davčni model izpodriniti z operacijo neoliberalnih davčnih reform. Učinki enotne davčne stopnje in podobnih kapitalistično pridobitniških gonj bodo rezultirali asocialno mrežo državljanov, tem pa bo vladala korporacijska srenja. Drnovšek sicer podpira sprejem vladnih reform, vendar le v primeru, da te ne bodo oblikovale socialna neskladja oz. še večje socialne diferenciacije. Kar pa, kot kaže, ne bo realizirano s strani vlade, ki poudarja pomembnost sprejetja celotnega reformnega paketa. Pri Drnovšku, kot tudi v medijskem prostoru, je lani zimsko spanje prekinila kosovska ekskurzija. Odhodu na zahodni Balkan je bazirala Drnovškova zavzetost iskanja stabilne rešitve med agonijo Albancev in Srbov. Kljub dejstvu, da končni status Kosova še dolgo ne bo rešen, je Drnovšek predlagal pogojno neodvisnost Kosova in zaščito srbske manjšine. Albanci so se Drnovškovega predloga razveselili, srbska javnost pa je njegovo potezo definirala kot antisrbsko državno politiko Slovenije. Na domačih tleh so ob prihodu Drnovška s Kosova kritike kar deževale. Dr. Peter Jambrek mu je takoj očital, da deluje v nasprotju z ustavno vlogo predsednika, zunanji minister Dimitrij Rupel pa ga je napadel in opredelil kot solista, ki disputira brez vladne koordinacije mnenj. Predsednik se je zagovarjal s svobodo izražanja, čeprav njegova vrsta izražanja mnenj ni ekvivalentna izražanju navadnega državljana, saj predstavlja mnenje RS. Potem ko je kosovska problematika opekla zastopnika RS, si ji le-ta poiskal alternativno vlogo moralnega arbitra. Najprej je v mednarodni skupnosti sprožil politično akcijo, zlasti v New Yorku, kjer se je pogovarjal z generalnim sekretarjem ZN Kofijem Ananom o nadaljnji rešitvi etničnega čiščenja in genocida v Darfurju. Organiziral je tudi del slovenske humanitarne pomoči in druge evropske institucije, ki bi pripomogle k reševanju sudanskih kaotičnih razmer. Njegove etične poteze in manifestiranje humanega odnosa do kriznih in hkrati nedotakljivih področij odražajo predsednikovo potrebo po mirovnih pogajanjih. Spremembo v mirovni drži pa Drnovšek reflektira na domačem terenu. Vlado vehementno podpira in ne nasprotuje napotitvi štirih vojakov v Irak, kjer poteka globalni spopad civilizacij z ZDA na čelu. Generalni sekretar OZN je iraško vojno že zdavnaj opredelil kot ilegalno, Drnovšek pa mu je pred časom zatrdil, da se premalo loteva problemov človeštva. Se je njegov moralni čut okrepil s stagnacijo nerešljivih problemov? Koketirajoč odnos z vlado goji Drnovšek na prefinjen način. Čeprav zatrjuje, da pove tisto, kar misli, da je prav, vseskozi ohranja konsenz z vlado. Septembra se je njegova referendumska retorika nagibala k podprtju Grimsovega zakona o RTVS, dokaj neetična podpora vladi pa se loteva sprejetja ustavnega zakona, ki bi obšla odločitev ustavnega sodišča in kolektivno izbrisanim naložila individualno obravnavo. Glede kadrovskih menjav daje mnenje, da je še prehitro govoriti o domnevnih napakah, strinja pa se z vladnim umikom iz gospodarstva. Reševanje globalnih problemov je nekaj, kar od predsednika nikoli nismo pričakovali, podpiranje Janševih ekspertiz pa se kaže kot Drnovškova diskontinuiteta notranje konservativnosti in zunanje liberalnosti. MARKO KRULC