Zato se o tem, kdo v tej zgodbi govori resnico, lahko odločamo le na podlagi vere v moralno integriteto njenih akterjev: tisti, ki bolj zaupajo dr. Bohincu in Ropu, bodo verjeli njima, oni, ki verjamejo v neomajno resnicoljubnost Koalicije Slovenija, pa Janši in dr. Bajuku. Vendar je tovrstnih vernikov med volilci in volilkami po mojem vse manj: pomemben del jih ob nedokazanih in nedokazljivih obtožbah raje zamahne z roko in do obeh strani goji enako stopnjo nezaupljivosti, češ, če med dvema, ki se prepirata, ne morem ugotoviti, kdo laže, je edino pametno gojiti enako distanco do obeh. Povedano drugače, v Sloveniji izkušnje zadnjih desetih let kažejo, da ljudje ne marajo politikov, ki se v javnosti prepirajo in s prstom kažejo drug na drugega, zato v takih spopadih ponavadi izgubljata obe strani daleč največ pa izgubi tisti, ki se obnaša bolj jeznorito, hkrati pa ni zmožen konsistentne in verodostojne politične drže.