Sicer ga pa zelo rad gledam, tega gospoda doktorja, ob njegovih javnih nastopih. Ampak ne takrat, ko nam z zdolgočasenim in monotonim glasom razlaga, kako je v naši deželi vse v redu, še več, kako je iz dobrega vse boljše ter pri tem nekako ne more skriti nejevolje, češ kaj ga sploh gnjavimo s temi poročili, saj vendarle on poskrbi za vse, zato naj bomo pokorno tiho in se ne vtikamo v stvari, ki nas pravzaprav sploh ne brigajo. Bolj je hecno, ko ga kakšni malo bolj potentni poslanci, ne ozirajoč se na njegovo nedotakljivost, skušajo stisniti v politični šraufštok. V takih primerih pa se mi zazdi, da v svojem ne preveč atletsko krepkem prsnem košu skriva take neznanske skrivnosti in usodne informacije, da ga njihova moč prične dobesedno kar kriviti. Na rahlo vsesane ustnice mu samodejno zleze porogljivo vzvišen, a spačen nasmeh, ki kar sam zase govori, češ kaj se boste vi, ubogi piščančki, petelinili, saj se še usrati brez mene ne morete, ali bolj natančno, »saj se boste brez mene poklali«. Potem mu te skrivnostne vednosti še naprej krivijo trup in razvlačijo lica v napete grimase, mi pa čakamo in čakamo, vsi čakamo, tudi jaz čakam, kot bi se izrazil neki naš znani zunanjepolitični komentator, vendar iz njega tisto pravo, šokantno, s katerim bi svoje nasprotnike zložil po tleh, ne prileze in ne prileze na plan. Na koncu pa se vse konča v kakšnem na pol spravljivem, na pol zamerljivem, a vendar popustljivo omlednem dogovoru. Zato mislim, da je gospod Drnovšek takale, če se lahko tako izrazim, kastrirana podlasica. Je pa brez dvoma najbolj izrazit predstavnik potuhnjeno-flegmatične šole javnega nastopaštva pri nas.