Petek je. Dan velike molitve. Marabuji, verski voditelji severnega dela države, so oklicali vsesplošne molitve za mir. Iz male mošeje tik ob naši hiši se sliši monotono recitiranje korana in v prodajalnici onkraj ceste je končno utihnila lajnasta glasba. Po cesti mimo moje terase se počasi in majavo ziblje ogromen libijski tovornjak, natovorjen z goro vreč, vrh katerih sedi gromozanski grozd popolnoma prašnih ljudi. Sivih obrazov in pobeljenih las so videti kot prikazni. Del pošiljke izgnanih emigrantov, predvsem podsaharskih, ki jih je Gadafi brcnil čez mejo. Ne potrebuje jih več. Med takimi odvečnimi Nigerci je bil tudi sosed Ibrahim, ki je šel v Libijo v letih, ko je bila cenena afriška delovna sila še zelo zaželena in država pod embargom. Zdaj ko je v Libiji zavel veter, ki šarmersko pihlja tudi proti zahodu, je postala država prenaseljena za dva milijona črncev.