Ob problemih povsem politične narave, ki še danes tako delijo cerkve, se problemi globlje, dogmatske narave zdijo še toliko manj razrešljivi. Kako determinirajoč je še vedno ta temelj delitve različnih cerkva, smo lahko vnovič opazovali v Assisiju. Kljub medijsko razglašeni skupni molitvi za mir je sama molitev v resnici potekala ločeno. Kristjani so glavo sklonili v baziliki, medtem ko so izpovedovalci drugih verstev odšli v posebne zanje pripravljene dvorane in se Bogu na svoj način poklonili tam. Tu se laiku samo po sebi postavlja jasno vprašanje, čemu ta delitev. Zakaj predstavniki krščanskih cerkva niso odšli v dvorano, če že ljudje iz dvorane niso odšli pod prelepo kupolo asiške bazilike? Zakaj verski voditelji dejansko ne prevzamejo iniciative miru v svoje roke in z deklaratorno molitvijo pod isto streho pokažejo, da so pred Bogom v resnici vsi eno? Da je - kar naj bi svetu sicer pokazalo srečanje - do Boga več različnih poti in da med njimi ni kvalitativnih razlik, marveč le kulturološke.