Val protestov po vsem svetu so nekateri označili za 'rojstvo globalne demokracije'. Spet drugi, na primer ameriški minister za obrambo Donald Rumsfeld, pa so pripadnike živega ščita, ki bodo s svojimi telesi pred bombardiranjem zaščitili civilne cilje v Iraku, označili za vojne zločince. Mirovništvo pa dandanes ni le nenasilen boj za mir, ampak ima več ciljev. Je ohlapno organizirana mreža različno mislečih in ob določenih tematikah družbeno aktivnih posameznikov. Komunikacije med mrežami potekajo prek medmrežja, med njimi pa bi pravzaprav težko našli skupni interes. Pluralnost mnenj in interesov je pravzaprav tisto, kar jih združuje. Med slovenskimi protestniki so se tako znašli intelektualci, skvoterji, antiglobalisti, antinatovci, aktivisti, ki pomagajo v boju za pravice beguncev, prebežnikov, izbrisanih in še bi lahko naštevali. V Veliki Britaniji so protestirali anarhisti, upokojeni vojaki, muslimani, socialisti, nune, budistični menihi in laburisti. V Italiji, denimo, so se v demonstracijah za mir združili katoliki in levičarji, aktivistom skupine Dissobidienti (Nepokorni), ki so s privezovanjem na železniške tračnice ovirali prevoze ameriškega orožja, pa so se pridružili tudi sindikati železničarjev in pristaniških delavcev. Najslavnejši mirovnik, papež Janez Pavel II., pri katerem so si zaradi iraške krize podajali kljuke domala vsi svetovni politiki, je, denimo, na pepelnično sredo napovedal molitve za mir po vsem svetu … Vzrokov za pisanost v vrstah novodobnih mirovnikov je veliko. Od prvega, proti vietnamski vojni naravnanega mirovniškega gibanja je svet pretreslo veliko prelomnih dogodkov. Končala se je hladna vojna, padel je berlinski zid, rodile so se nove demokracije in države, globalizacija je odpravila nacionalno državo, svet je doživel 11. september. »Zaradi dogodkov tistega dne nekateri v Ameriki še danes enačijo protivojno razpoloženje z nedomoljubnim,« razlaga McCollisterjeva. »Mediji so se nam posmehovali, nekateri so nas celo zmerjali s simpatizerji Sadama Huseina.« Posledično je bila ob demonstracijah tudi podpora politikov izjemno skromna. V 60. je levičarska mirovniška ideologija prodrla v demokratske politične kroge in končno tudi oblikovala liberalistično notranjo politiko in dvignila raven spoštovanja človekovih pravic v ZDA. Danes pa tovrstne ideologije ni več. Nekateri se celo sprašujejo, ali razumniška levica sploh še obstaja, saj celo na seznamu najbolj prodajanih knjig prevladujejo desničarske. Pa demokrati? »Ti so bili popolno razočaranje. Ne zanima jih aktivizem, ampak samo posli,« še pove Jean McCollister.