Tokrat, med vožnjo s ferrarijem F430 scuderia, sem se počutil kar malo vzvišeno, kot stari maček. Na demostracijskem krogu sva s hišnim dirkačem kramljala o zavojih in njihovih posebnostih, privoščila sva si še stavek ali dva o povsem vsakdanjih zadevah, ki nimajo nič z dirkarijo. Nato sem se, skoraj kot poznavalec, odpravil na progo sam. Šlo je kot po maslu. V enici sem občudoval izjemno delovanje ogljikokeramičnih zavor. V zavojih dve in tri sem ugotavljal, da se z majhnimi spremembami oblike in aerodinamičnih dodatkov res da povečati pritisk z zgornje strani in podtlak pod vozilom ter ju osredotočiti na točke, ki so odločilne za vožnjo na dirkališču. V štirici smo bili zavoj, program delovanja elektronike race in avtomobil že stari znanci in uživaško uigrano moštvo. Petica in šestica sta prepočasni, da bi se kaj dogajalo, in tudi če se zgodi, je vse varno in brez večjih odklonov. Na izhodu iz zavoja številka sedem pa se je kot najbolj zlovešča resnica in ena izmed osnov dirkaške vožnje potrdilo pravilo: »Na progi ne smeš biti nikoli povsem sproščen in ošabno prepričan vase, da zmoreš vse!« Scuderia – avtomobil vrhunske dirkaške tehnike in nastavitev, na katerega je mogoče namestiti tudi registrske tablice za vožnjo v vsakdanjem prometu – je drvela po kratki ravnini. Če se mi je v nekaterih zavojih zazdelo, v prejšnjih krogih tudi v tem, ki sem se mu približeval, da sem prehitro zaviral glede na to, kar dovoljujejo ogljikokeramične zavore, sem tokrat predolgo vozil s polnim plinom. V hipu sem spoznal, da je hitrost prevelika. Morda bi še lahko poskusil in tvegal, da me zavrti, da nekontrolirano ustrelim iz zavoja bočno, morda z nosom proti ogradi ob izhodu, tam, kjer ni več gramoza ob asfaltu, kjer je mokra trava kot drsalnica, ograja pa zlovešče blizu. Odločim se, zaviram naravnost do konca asfalta, nato pa spustim zavoro in zapeljem na gramoz.