Ustavil sem. Pa ne, da bi se usral mokre ceste in to ... Zagledal sem polje, travnik. Velik velik travnik. In, jebiga, noro sem si zaželel stopiti nanj, kot sem si tisti dan že enkrat. S pivom v roki sem se odpravil v mokro travo. Čevlje mi je takoj premočilo, pa kaj bi to. Prav užival sem, ko mi je tako odbito čofotalo tam med nogavicami in usnjem. Delal sem dolge požirke piva, potem pa sem se spomnil, da ga v bistvu sploh ne potrebujem. Da je vse, kar rabim, tu, pred mano. Na tem travniku. Vsa tista mrgolazen tam spodaj in dež in ... Fakat, ni bilo ravno zgodaj zjutraj, ob rosi in to ... Je bilo pa zgodaj zvečer, in to mi je povsem zadoščalo. Zalučal sem pločevinko piva daleč daleč stran in skorajda tekal po travniku gor in dol. Bil sem moker od glave do petá. Dobesedno. In všeč mi je bilo. To sem imel rad. In potem sem se spomnil, da bi bilo mogoče dobro, če bi še kdaj prišel sem, tako na tek, na sprostitev, na čiščenje in to in ... Mater, pivo! Kar tako sem ga odvrgel, me je prešinilo. In travnik ni bil več lep. Uničil sem ga, mi je zaplapolalo po opitih možganih. In namenil sem se v smer, kamor se mi je zdelo, da sem zalučal piksno, pa to, bratec, ni bilo kar tako. Mislim, jaz in orientacija ... Ni da bi čvekal. In počutje se mi je spet spustilo na minus dvajset, ej. Kot kura brez glave sem skakal po travniku gor in dol, če bi mogoče naletel na tisto piksno. Pa nisem. In potem sem se domislil, da tudi če bi, je v tej prekleti temi ne bi niti videl, kaj? Pa sem se spomnil in začel z nogami vleči po tleh, če bi jo slučajno nahodil, pohodil, zajel in to. Pa je nisem. Pa je nisem. Pa je NISEM, v tri krasne. In bil sem na cilju. Bil sem v treh krasnih.