Sama je preizkusila kar nekaj znanih in priljubljenih tehnik vračanja v prejšnja življenja, ki temeljijo na ideologiji večkratnega rojstva in napredovanja. Z nobeno pa ni bila zadovoljna, saj so se ji dogajale čudne stvari in niso dale pravih rezultatov. Enkrat se jena primer »zataknila« v lastne energijske centre, tako imenovane čakre, in ni znala ven. Tudi terapevtka, ki je seanso vodila, ji ni znala pomagati. Precej neprijetna izkušnja. Takšnih seans se lahko lotevajo le izkušeni terapevti, kajti previdnost je nujno potrebna. Veliko let je posvetila sistematičnemu raziskovanju regresije. K pozitivnim in resnim rezultatom jo je privedel znanstven pristop proučevanja mejnih ved, ki se ga je naučila od drugih izkušenih terapevtov. Sčasoma je ugotovila, da do zdaj poznane priljubljene tehnike regresije nikakor ne dajejo resničnih rezultatov, da gre večinoma za nezavedne želje, potlačene potrebe in nerazvite človekove podosebnosti – vloge, ki jih igramo ali želimo igrati v resničnem življenju tukaj in zdaj. Nerazvite podosebnosti med seanso veselo planejo v sanjarjenje in živijo življenja v domišljiji. V tistem hipu človek zmotno misli, da je videl prejšnje življenje, ko je bil mogočen kralj, bogat trgovec in podobno. Skoraj ni človeka, ki bi bil v prejšnjem življenju berač, gobavec, bolnik, suženj, navaden delavec, kar je seveda nenavadno, saj iz zgodovine vemo, da so takrat živeli tudi taki.