Antropologija se tovrstne literarne obdelave prej ni lotevala, je pa praksa toliko bolj značilna za zgodovino: zgodovinarji so si, odkar se je dvajseto stoletje prevesilo v zadnjo četrtino, vse pogosteje privoščili pisati o čisto navadnih rečeh, vsakdanjih početjih, ne le o zmagoslavnih bitkah, mogočnih kraljih, papeških zlatih bulah in drugih odmevnih dogodkih. Tako je postalo povsem običajno, če si človek zgodovinsko knjigo vzame s seboj na dopust, za čtivo na plaži. A zgodovina je pri tem v prednosti: je neločljivo povezana s pripovedjo, ki je bralcu samodejno bliže. Toda dr. Miller je prepričan, da je tudi antropologija primerna za tako obdelavo, poleg tega pripoveduje o ljudeh – o čem pa si ljudje želijo brati, če ne o pripadnikih svoje vrste? Ob tem se zastavlja vprašanje, zakaj, za vraga, bi si Slovenec želel brati o življenju, žalostih in drobnih užitkih nekega Londončana? Pravzaprav je Londončanov med nastopajočimi v Utehi v stvareh bore malo, si kar sam odgovori dr. Miller, le slaba četrtina sodelujočih v raziskavi je rojenih Britancev, a to je pač usoda multikulturnega mesta, kakršna je (postala) prestolnica Združenega kraljestva.