Kaj vas vedno znova žene na potovanja? Prvič sem šel na potovanje pri šestnajstih. V vseh teh letih se je tako skoraj vsako moje vlakno prepredlo z vonjavami, okusi in barvami dežel, kamor najraje zahajam: z Azijo in v zadnjem času tudi z deželami podsaharske Afrike. Lahko bi rekel, da sem razpet med racionalnim svetom zahodne civilizacije in subtilnim svetom Azije oz. Afrike. V življenju se mi zdi pomembno, da je človek radoveden. Prav ta radovednost me je gnala v svet. Ali vas potovanja tudi osebnostno spreminjajo? Potovanja, kot jih jaz razumevam, te tudi osebnostno spreminjajo. Vsako pravo potovanje se dogaja v dveh dimenzijah. Zunanja dimenzija nas bogati z novim znanjem. Je analitična in sintetična. Je tista, ki ostaja na površini. Za znanstvenika nepogrešljiva. Notranja dimenzija nam odpira notranje svetove. Še neodkrite dele osebnosti ali kot pravi Tagore: 'Najdaljša je pot, ki te vodi k samemu sebi.' Na potovanjih se počutim kot gorski potok, ki je živ, ki utripa, ki nima predsodkov in ne strahov. Žal smo ljudje v vsakdanjem življenju velikokrat podobni stoječi reki, v kateri se nabirajo blato in mulj, negativna čustva, strahovi. Prav zaradi tega bi moral vsak, na nek svoj način, najti pot do samega sebe. Je s tem notranjim potovanjem povezano tudi vaše pesniško udejstvovanje? Ko se počutim kot gorski potok, sem na nek način najbolj svoboden. Se znam ustaviti in se čuditi svetu okrog sebe. V harmoniji z okoljem se misli čistijo. Nastaja poezija. Takšna z metaforami mojih ulic Esfahana. Se popotništvo in domoljubje izključuje? Človek, ki je veliko odsoten, zna še bolj ceniti domovino ali kot sem nekje zapisal: 'Nikjer ne diši tako kot naša krpica zemlje'. Velikokrat šele v luči tujega dobi domače pravo vrednost. Domoljub sem v svetovljanskem smislu. Se pravi, da se zavedam svojih korenin, a sem hkrati odprt tudi za druge kulture. Kako je možno uskladiti vašo funkcijo profesorja na fakulteti in popotnika? V najglobljem bistvu sem umetnik življenja, ki vidi svet okrog sebe in se mu zna čuditi, ki želi izkusiti skrivnost neznanega in ki mu je izziv odpotovati daleč proč od znanega in preverjenega. To je izziv, ki vodi do izvira umetnosti. Tudi znanosti. To pomeni, da si lahko v svojih razlagah le še bolj prepričljiv. Znanje, ki ga prinašaš s potovanj, je živo. Ima vonj, barvo in okus. Se vam zdi, da študentje dandanes zadosti izkoriščajo možnosti, ki jih imajo, za potovanja? Žal so še vedno zelo redki študentje, ki jim je življenje izziv v tem smislu, da bi potovali. Potovanje namreč terja določen napor in v lagodnosti vsakdana je večini verjetno nesmiselno izgubljati čas tam nekje, ker je lažje in bolj 'in', če piješ pivo nekje v domači, preverjeni senci. Bi morale univerze in fakultete še bolj spodbujati izmenjavo študentov tudi izven meja EU? S članstvom Slovenije v Evropski uniji se je odprla dimenzija, ki je zame neprecenljiva. Tako imajo študentje danes neprimerno več možnosti kot prej za študij v tujini. Pa vendar, še vedno le redki odhajajo na te izmenjave. Ne upam si niti pomisliti, kaj bi bilo, če bi jim ponudili možnost študija v kaki afriški državi. Kljub temu smo na Filozofski fakulteti Maribor ustanovili Center za medkulturno sodelovanje z državami Afrike, Azije in Latinske Amerike. Namen tega centra je med drugim tudi mobilnost študentov. Že kmalu bomo študentom ponudili možnost študija tudi zunaj Evrope. Če se vrneva na vaša potovanje, zdi se mi, da je Azija glavni fokus vaših potovanj. Kaj je pravzaprav tako posebnega na Aziji? Azija je svet, kjer so obstajale mogočne civilizacije, kjer so nastale glavne svetovne religije, filozofski sistemi, znanost, umetnost. Kontinent nasprotij, lepote, subtilnega odnosa do sveta. Ko sem pred več kot 25 leti začel z odkrivanjem te celine, sem preživljal dneve in dneve čisto študijsko na terenu od Mongolije, Kambodže, Indije, Tibeta do Uzbekistana, Kazahstana itd. Nastalo je ogromno zapiskov in nenazadnje tudi knjiga Azija med preteklostjo in sedanjostjo, kjer je opisana zgodovina te celine in večina mojih odkritij. Zdaj, ko se Azija pospešeno odpira turizmu, so moje poti usmerjene v Afriko. V odkrivanje tega črnega bisera, ki se ga globalizacija še ni tako dotaknila. Pri globalizaciji se mi zdi, da so kulturni tokovi pretežno usmerjeni z zahoda proti vzhodu. Bi se morali tudi mi od njih česa učiti? Po mojem mnenju je druga beseda za globalizacijo amerikanizacija. Gre za to, da drugim vsiljujemo naš ali če želite ameriški način življenja. Način življenja, ki ostaja na površini, ki je plehek in ki skuša predvsem zadostiti osebnim koristim. Ta materialistični odnos do življenja postaja edini pravilen in to vsiljujemo celemu svetu. Ob tem seveda ne znamo ali nočemo prisluhniti drugim. Kaj šele, da bi sprejeli kakšen drug pogled na svet. V zadnjem času se veliko govori tudi o spopadu med Zahodom in islamom. Je slednji posledica obojestranskega nerazumevanja in poznavanja? Z islamom je povezana velika mera strahu in nezaupanja. V glavnem pa so razlogi za takšno stanje v neznanju in nepoznavanju islama. Ob tem pozabljamo, da je evropska kolonizacija tista, ki je vsilila mogočni islamski civilizaciji svoje gospostvo in tudi svoje vrednote. Pri tem je le malo upoštevala sporočila te kulture in se za njene dosežke na področju znanosti in umetnosti ni kaj dosti zanimala. Letos maja smo v organizaciji Centra za medkulturno sodelovanje, Islamske skupnosti v Sloveniji, Društva popotnikov Vagant in Pokrajinskega muzeja organizirali dneve islamske kulture v Sloveniji z namenom, da predstavimo sporočilo te kulture. Zanimanje za vrhunske ustvarjalce je bilo izjemno in že kliče po tradicionalni prireditvi. Prav take prireditve presegajo sporočila medijev, ki nam velikokrat ponujajo črnobelo videnje islama. Kakšne pa so vaše izkušnje s pogledom islama oziroma tamkajšnjih prebivalcev na Zahod? Veliko sem potoval po teh krajih in tudi nekaj časa živel v Iranu. Ljudje znajo zelo dobro ločiti politiko od ljudi. Tudi če si npr. Američan, si dobrodošel v Iranu. Tako sem se v Iranu znašel v bližini demonstracij, kjer so ljudje vzklikali: 'Smrt Ameriki!' Nekaj ljudi je pristopilo do mene in me vprašalo, od kod sem. Takšen, kakršen sem, si nisem mogel pomagati, da jih ne bi preizkusil in sem rekel, da sem iz Amerike. Prisrčno so me potrepljali in dejali: »Dobrodošel, dobrodošel.« Prav ta odprtost in z njo povezana srčnost teh ljudi je ena od pomembnih razlik med Vzhodom in Zahodom. Kako vi razumete medkulturni dialog? Medkulturni dialog je za prihodnost vseh nas nujno potreben. Tudi zaradi potrebe po dialogu smo na FF ustanovili ta Center. Vsak od nas pa bi se moral zavedati, da nam le znanje oz. poznavanje druge kulture in z njo povezana strpnost do drugače mislečega ali verujočega omogoča, da nam bo vsem skupaj bivanje na tem enkratnem planetu lepše in bolj polno. Nihče od nas ne potrebuje še večjega zaostrovanja in še več sovraštva. Vsi pa potrebujemo spoštovanje temeljnih človekovih svoboščin. Ker ste tudi predsednik državne komisije za nacionalno preverjanje zgodovine, me zanima, ali bi morali ta medkulturni dialog še bolj vključiti v šolo? Že od vrtca dalje je potrebno vzgajati otroke v duhu strpnosti in spoštovanja. Novi učni načrti pri predmetu zgodovina, ki smo jih pripravili za osnovne in srednje šole, so v osnovi oblikovani manj evropocentrično. Izbrane vsebine pa so name-