Škoda, da komisija, ki jo je Državno društvo upodabljajočih umetnosti izbralo za organiziranje te razstave, ni bila bolj izbirčna, če že ne glede sprejemanja slik, ki so ji jih prijazno posodili ljubitelji in trgovci, pa vsaj glede pripisovanja nekaterih izmed del temu ali onemu slavnemu mojstru. Lahko razumemo, kako pomembna je za lastnika slike omemba v katalogu Državnega društva upodabljajočih umetnosti, težje pa razumemo, da to društvo tako nalahko sprejme nalogo overoviti toliko dvomljivih del. *** Nikakor se ne bi spuščal v razpravo glede pristnosti Otroške glave, ki nosi v katalogu št. 26 in je pripisana Chardinu. Kaže, da ima ta slika dokumente, ki potrjujejo njen izvor. Prav nič ne bi ugovarjal, če bi se izkazalo, da je prišla naravnost iz Italije.60 Toda Goye so neopisljivi. Ali bi Goya mogel naslikati ta nemogoči Portret vojvodinje Alba s prstanom in kanarčkom? Dovolite mi vsaj, da tega ne verjamem!61 Kako so se morali slikarji in poznavalci, ki sestavljajo komisijo, zabavati! In če pri tem še pomislimo, da za tega Goyo mogoče zahtevajo petdeset tisoč frankov! Tukaj je Portret deklice, ki ga pripisujejo baronu Grosu. Slika je v lasti moža dobrega okusa. Ali ni opazil, da je v veliki meri preslikana? Človeku ni treba biti prav velik strokovnjak, da vidi, kako so lasje razpokani, obraz pa čisto nič; na njem bi zaman iskali tehniko slikarjev iz časa prvega cesarstva, veliko verjetneje pa bi našli angleško.