V tem svojem članku med nekakšnim kupom zgodovinskih analiz pravzaprav mimogrede omenjaš tudi slovensko povojno glasbeno ustvarjalnost, kjer predalčkaš vse in vsakogar in se na vse kriplje trudiš nekaj dokazati. Tudi o mojem očetu si seveda spregovoril. Pa ne naravnost, jasno, kot pokončen mož. Ne! Nekaj si domneval, sklepal, se spraševal, se zvijal, vpletal v njegovo glasbo oblast, iskal »v tej epopeji revolucionarni čas, ki je bistveno zaznamoval odporniško gibanje, ali je Kozina s tem hote ali nehote služl drugim namenom«, se sprašuješ. Pa še na Slovenskih glasbenih dnevih, predlagaš v svojem odgovoru na pametno pismo gospoda Zlobca, naj bi nekdo razrešil z referatom »Kozinov odnos do revolucije«, ker se postavlja, kot praviš, legitimno vprašanje skladateljevega razmerja do nje. Vprašal sem se, kaj bi se zgodilo, če bi »nekdo« v referatu ugotovil, da je imel Kozina »drugačne namene« in ni imel »pravilnega odnosa do revolucije«? Bi mogoče ti nato predlagal, da Kozinova dela sežgejo, njegovo glasbo izbrišejo iz spomina Slovencev? Ali bi pa mogoče ti sam popravil krivoverski del njegove glasbe, mogoče pod drugom imenom? Bi mogoče zahteval, da Društvo slovenskih skladateljev preimenuje Kozinovo nagrado, ki jo podeljuje vsako leto, kot se preimenujejo ulice?