Če povzamemo, pojavnost žensk v politiki z vsemi tipičnimi lastnostmi, povezanimi s klasičnimi ženskimi vlogami je trivializirana, »resna« politika je za ženske »pretežavna«. Tudi ženske na vodilnih položajih so s postopkom trivializacije postavljene na politično margino.10 Mediji soustvarjajo opisano situacijo. Povedano še drugače: osrednji problem medijsko posredovanih tipičnih podob političark je njihov učinek v razmerjih političnih moči11, njihovo sodelovanje v procesih političnega odločanja, ki se dogaja s spolnih (tj. ženskih in moških) pozicij. V tej trditvi je mogoče najti tudi razlog ponižujočega in smešnega učinka političnih floskul iz ust političark. Farsične ponovitve moških retoričnih invencij so simptom podrejenega statusa političark na splošni državno-politični in strankarski ravni. Če vzamemo za primer sedanjo slovensko politično sceno, v tem smislu odzvanja na primer fraza o » (potrebni) politični volji do uravnotežene participacije žensk v politiki«, ki poskuša zakriti nujo po vzpostavitvi učinkovitih mehanizmov za doseganje želenega stanja, tj. uvedbo kvot za enakopravno zastopanost žensk v politiki v vseh sistemih političnega kadrovanja.12 Danske raziskovalke so tipizirale medijske reprezentacije političark. Tipične vloge žensk v politiki vključujejo mater, modrooko blondinko, učiteljico, železno lady, čarovnico, ledeno kraljico, otročka, zapeljivko, staro gospodinjo, medijsko vlačugo ipd.13 Shematizacija medijskih uprizarjanj političark je ne le najbolj kredibilna, temveč tudi najbolj zanimiva v danskem kontekstu. V tekstu že omenjena danska ministrica se je odločila soočiti z medijsko uporabo stereotipov političark tako, da je v prakso prevedla teorijo Judith Butler o subvertiranju genderja skozi proliferacijo, torej potenciranje stereotipov.14 Na fotografijah, ki se pojavljajo v danskih tiskanih medijih, Lene Espersen preigrava vloge zapeljivke, lepe blondinke, železne lady, matere itd.; najbolj učinkovito subverzivna je v kombiniranju stereotipov – ko na primer pozira v moški obleki s kravato in svojim majhnim otrokom v naročju – in v maškaradnih pretiravanjih, na primer v oprijeti svetleči se obleki in v vetru plapolajočih las pred ministrstvom. Strategija združevanja nasprotujočih si stereotipov je poleg izogibanja spolnih generalizacij dragoceno navodilo za dobro medijsko prakso tako samih političark kot novinark in novinarjev.15 Dansko poljudno kulturološko shemo medijskih podob političark bi lahko aplicirali na slovenske medijske reprezentacije političark z nekaterimi pomisleki oziroma dopolnitvami, ki izvirajo iz drugačnega zgodovinskega in družbenega konteksta, bolj natančno predvsem iz polpreteklih in aktualnih prezenc komunističnih (tudi ZSMS) političark. Za razumevanje problematike v okviru domačega prizorišča pa bo gotovo imela večjo analitično vrednost kratka diskurzivna analiza aktualnega primera (ne)upodabljanja političark v osrednjem slovenskem dnevniku in njegovih publikacijah. Osmi marec, ki ga zadnjih nekaj let spremlja medijski trend ozaveščanja tradicije praznika (in v posameznih primerih tudi konfrontacije s politično popularizacijo materinskega dne), je v medijih spremljala prevladujoča ignoranca slovenskih političark in njihovega statusa. Politični dogodek v organizaciji eldeesovk je v Nedelu skozi naslov mistificiran (»V novem tednu … se bo Ženska pisalo z veliko«) umeščen na področje esencialne ženskosti. Žal idejo o stereotipnih ženskih preokupacijah spodbuja tudi tema dogodka sama. Tekst opozarja na ekskluzivnost prisotnosti samih žensk na okrogli mizi; ekskluzivno prisotnosti samih moških bi lahko – pa ne – v medijih omenjali ob premnogih političnih dogodkih.16 Periodična ženska publikacija, ki je sicer posvetila prazniku tri prispevke, komentarje in refleksije, objavlja na sam dan praznika v osrednji rubriki – intervjuju – pogovor z igralcem in voditeljem in ne izrabi priložnosti za tehtnejšo predstavitev katere od slovenskih političark, kar bi bilo povsem v duhu prej omenjene promocije zgodovinskega izvora dneva žensk.17 Dnevnik Delo v rubriki Tedensko ogledalo pa posveti 8. marcu odstavek z naslovom »Zapostavljene ženske«, ki argumentira tezo o družbeni marginalizaciji žensk s številkami o moško – ženskih razmerjih v registrih zaposlenosti, plač, vodstvenih položajev in posebej predsedovanja uprav, in visokošolskega učiteljevanja. Delež žensk v slovenskih političnih institucijah ni omenjen.18 Ta primer medijskega zapostavljanja političark je simptomatičen – politika kot simbolno mesto družbenih moči je največja trdnjava maskulinizma v družbi in slovenski mediji evidentno in trdno ščitijo njene okope.