Takoj po poginu zadnje mačke v državi je virus napadel ljudi. To je bilo v zgodovini mačje kuge nekaj novega in tudi bolezenska znamenja so bila spočetka neprepoznavna. Ljudem se je malček vrtelo, pa psi so lovili svoj rep. Potem se nam je začelo vse po vrsti zdeti smešno. Nihče ni več delal. Hihitali smo se. Hihitali smo se rojstvom, porokam in smrtim, bogoskrunstvu in veri enako. Mogoče so bili prvi simptomi nekolikanj podobni Filipovi mrzlici. Najzavednejšim med nami je celo ugajalo, da imamo zdaj tudi mi svoj škandal, svoje nore krave, svojo zastrupitev z dioksinom, svoje črvivo meso, svojo vstopnico za združeno Evropo. Zdaj resnično ni pravi trenutek za sentimentalnost! Medtem ko se nismo zavedali, da bomo domačim živalim v krtovi deželi kmalu delali družbo, pa smo po dolgih letih spet hodili v gledališče in na promenado, v krinolinah, v črnih maskah, z lornjoni, v koničastih štulah s srebrnimi zvezdami, tudi sadno solato je ta ali ona nosila na glavi, zabavali smo se kot še nikoli, trop postrušnikov, ki rine v morje, da bi se tam utopil, smejali smo se, ne razumite tega narobe, kot zamorci, belozobo, kakor dobri etno glasbeniki namreč, ne da bi vedeli, čému, kolo zgodovine smo obrnili za kako stoletje nazaj, v čas čitalnic in orlovskih zletov, starci s prosojnimi senci so se hihitaje obmetavali z narabutanim cvetjem, z bohotnimi, bolehno modrimi hortenzijami in s krizantemami pajkovkami, zaradi česar jih je bilo treba nekaj s pretresom možganov odpeljati na urgenco, ampak tam ni bilo žive duše, da bi jih oskrbela, ker so medicinske sestre na dvoriščih homoseksualnih diskov v belih haljah, pod katerimi, to je živa resnica, nimajo drugega kakor hlačke in nedrc, skakale ristanc, muzejski kustosi so se med patiniranimi keltskimi čeladami v steklenih skrinjah igrali slepe miši, nihče ni raznašal pošte ne pic in nihče ni upravljal bencinskih črpalk, infrastruktura je razpadala, Marijino vnebovzetje je šlo mimo nezapaženo, o tem so razpravljali v parlamentu in televizijske prenose zasedanj so spremljale salve krohota, nekdo je zavit v kopalni plašč in s šalico kakava v roki ob enajstih dopoldne, ko bi moral biti na delovnem mestu, pobaral soprogo: zakaj hudiča sem se sploh odcepil, če pa so tudi po novem na nacionalnem tevejčku od jutra do večera samo centralni komite pa ostala politika? In si je brisal solze od smeha v rokav. To je trajalo tja do jeseni. Prihod njenih umazanih mesecev je naznanjalo nabrekanje rek. Tedaj pa smo vzljubili otožnost, namesto ruskih hrtov in afganistancev smo vozili otožnost na sprehod, prisežem, nadeli smo ji ovratnico, bila ji je skorajda prav, samo za spoznanje se je davila, naša otožnost, in zamotali smo se v dolge, čokoladno rjave pelerine z več plastmi tvida na ramah, z blagom v slojih kakor listnato testo, kakor Sherlock Holmes ali tisti Prešeren na sliki, na tistem zlaganem portretu, saj mogoče še veste, katerem, oborožili smo se z gorjačami trnovkami, da bi laže odvračali zrak, ki nam ni bil naklonjen (imeli smo vtis, kot da veje iz barja), ure in ure smo v jutranjem hladu marširali skoz Tivoli, otožnost je vlekla za vrvico in vohljala med gnilimi sloji odpadlega bukovja kakor prase, ki išče tartufe, mi pa smo brcali z bulerji v zamete bakrenega listja; vonja laških maronov ni bilo več, ker jih nihče več ni pekel, južnjaki so namreč pobegnili iz začaranih krajev, niso nas odklopili z interneta, prav tako pa tudi nihče ni opazil, da se nič več ne oglašamo v svetovnem medmrežju, nihče nas ni pogrešil in bili smo otožni, otožni, zamračeni, nevoljni, vsega presiti ali vsega prestradani, kaj ti jaz vem, govorili smo: “K nogi, otožnost,” in: “Prostor, otožnost,” in: “Delaj se mrtvo, otožnost.” To zadnje je delala najbolje. Potem ko smo rekli: “Zdaj pa čuvaj, otožnost,” in je otožnost grleno renčala, sopla in se slinila v dolgih lepljivih pramenih, smo se skoz razbite izložbe samopostrežb, katerih personal se je sprehajal enako kot mi, prek asfalta, ki je bil eksplodiral, prek betonskih tlakov, katerih fuge so se bile naveličale držati, prek pokrovov za kanalizacijske jaške, ki jih nihče ni več preverjal in so stali postrani, mimo mrtvih električnih kablov, ki jih nihče ni napajal, po vseh štirih vlekli k policam ter tam trpali v nedra ukradeno hrano, ker v vsesplošni letargiji ni bilo nikogar, da bi nam kuhal. Niti žene ne hčere. “Zdaj pa pazi, otožnost, in lajaj, če bo prišel policaj.” Ampak tudi policaj je pohajal. Svetili smo si s svečami, pa tudi teh je že primanjkovalo. Ves ta čas hihitanja in poznejšega prijateljevanja z otožnostjo nismo spali z nikomer, nismo se muckali, nismo se kljunčkali, nismo se mečkali, nismo se ljubili, še seksali nismo, madona, niti iz občutka dolžnosti ne več, ne zato, da bi si kaj dokazali, niti za zdravje, po pravici povedano se nam je odvalil kamen s srca, ker nam ni bilo treba. In potem se je temperatura spustila pod ledišče, saj je napočil november, ki je vedel, kako se spodobi: takrat so začeli prvi med nami umirati. Zdaj je še stal, brez rokavic in brez čepice v mrazu, ki mu je na hrbtih dlani delal žulje, in je čakal, kdo bi vedel, na koga, mencal je na pločniku onstran podvoza pod pročeljem pivovarne Union, oblečenim v plastične plošče, v spodnji Šiški, kdo bi vedel, zakaj prav tam, tiščalo ga je scat, tišina ga je oglušila, enka in petka nista več obratovali, na Dalmatinovi ulici so bili cestarji v napadu evforije, ki je seveda spadala h kugi, z otroškimi lopatkami in kanglicami izgrebli vrtino do srede planeta ter tam tudi ostali, ker so šišali zlodje pri remiju cca. tristo na uro, v bistvu so bili fizikalci edini, ki so od epidemije imeli vsaj nekaj, vsaj pogreli so se, taksiste je vzelo, znancev v katrci ni bilo mimo, da bi ga pobrali kakor dogovorjeno, on pa je stal in je čakal, dokler sam ni pozabil, na kaj, in takrat je legel na pločnik, na bok, in pokrčil kolena, zvit v klobčič, kakor fetus v temnem kocinastem plašču, takšen prezebel, malce vlažen kup resaste dlake, nebo je bilo kakor premog, beton je bil moder, nedelja pa bela, ležal je s čelom na kolenih in trdovratno mižal, nobeno prigovarjanje ne suvanje z nogo ga nista spametovala, ležal je in čakal na smrt, ki je prišla takoj, ko mu je zaradi podhlajenosti znotraj pod rebri postalo gorko in je sladko zadremal, molče in negiben, ker mu na lepem še za glasno umiranje ni več ostalo moči. Takih v dve gubi poleglih postav je bilo na bankinah ob cestah v deželi iz ure v uro več in nihče ni umrl doma. Umirali so v dolomitskih soteskah, bogatih s fosili, med flišastimi kuclji, med polji iz žlahtne črnice, med njivami maka v Prekmurju, med vinorodnimi briškimi griči, zlasti pa na redkih preostalih avtobusih. Tam se vsakdo še najprej zasiti življenja. Kjer jih je zmanjkalo, so nato obležali, črni, dokler jih ni pod tanko skorjo skril sneg; potem so bili kot pecivo, ki mu pravimo kokosovi ježki. Nihče ni slišal njihovih zadnjih besed, če so kakšne bile, in nihče nima pojma, kako bolezen zdraviti, zapomnili pa smo si, da je prvi simptom mačje kuge brezvezen posmeh.