Leonora se nikoli ne ozira na druge in gre vedno svojo pot. Je izjemno čustvena oseba in intuitivna, kar je lahko dobro ali pa precej slabo. »Dobro v tem pogledu, da znam razmišljati s srcem. In vse odločitve, ki jih sprejmem tako in spontano, so zame dobre. Takoj ko pa začnem racionalno preudarjati, postanem neodločna. Je pa lahko zelo težavno, če postaneš zaradi tega preveč prilagodljiv,« razlaga. V svetu se je marsikdaj težko znašla. Še danes priznava, da je največji problem v prepoznavnosti in uspehu v tem, da ni prodajnega mesta, kjer bi lahko predstavljala svoje izdelke, niti ni kontinuitete medijskega objavljanja, manjka ji baza, da bi lahko živela samo in izključno za čevlje. Tako se pogosto znajde tako v vlogi stilistke, svetovalke kostumografinje kot modne fotografinje. Trenutno lahko oblikovanje označuje zgolj kot nekaj, kar počne iz lastnega veselja, čeprav ne bi rada, da bi vedno ostalo tako. »Če lahko človek svoje izražanje spremeni tudi v poklic in preživetje, je to nekaj najlepšega, kar se mu lahko zgodi,« dodaja. »A se je zato treba povezati. Tudi sama bi se rada povezala z nekom, ki vidi v mojem delu prihodnost. Edina možnost, da kljub svoji majhnosti uspemo, je, da smo opaženi. To pa lahko dosežemo samo tako, da ustvarimo izdelek, ki je očitno presežek tega, kar ponuja tujina.« Kakšno pa je njeno mnenje o svetovni industriji? Meni, da se je Manolo Blahnik, ki pri mnogih velja za guruja oblikovanja, »otrok bogatih aristokratskih staršev«, ki se je znašel ob pravem času na pravem mestu. »Meni se zdita veliko pomembnejša Roger Vivier in Andre Perugia, ki sta zares naredila ogromno za napredek na tem področju.