Kaj je s to veliko nočjo, se torej sprašuje tistih petintrideset odstotkov Evropejcev. Velika noč je največji krščanski praznik, odgovarjajo poznavalci, to je čas, ko se je bog po opravljenem zemeljskim poslanstvom spet povezal z nedoumljivim onostranstvom. Toliko o strokovnem mnenju, a zame ima velika noč tudi nujno nekaj z branjem. To je najstarejša in najučinkovitejša drama zgodovine naše religije. Prvo dejanje: božjega sina slavijo. Drugo dejanje: Izdaja. Laž. Intrige. Linč in sodni proces za javnost. Tretje dejanje: Križanje. In odrešenje, kajti po tretjem dnevu sodbe je grob prazen, Jezus živi. In zdaj pride najboljši del: do današnjih dni ne bi prav ničesar vedeli o tem, če ne bi bili Jezusovi učenci že takrat tako zavidljivo dobri piarovci. Kar štirikrat so natančno zapisali dogodke tistih dni, in to v najbolj modernem jeziku tistega časa, v grščini. To je bilo zato tako pomembno, ker sta bili grščina in tudi latinščina takrat edina dva jezika, ki ju je vsak lahko bral sam, ko se jih je enkrat naučil, ker sta glasovni pisavi. Vsaka črka označuje določen glas, kar v primeru ostalih jezikov ni bilo tako, manjkali so jim samoglasniki, s to fatalno posledico, da je moral biti zraven vedno kak učitelj, da je potrdil pravilnost branja. Današnji pismouki celo trdijo, da je ravno ta odločitev za grški jezik omogočila svetovni triumf krščanstva. Kar pomeni: ko se enkrat naučiš brati samostojno, je izstop iz nepismenosti zagotovljen.