Zjutraj sem proti svoji navadi segel po časopisu, da bi videl, ali je v objavi tega dnevnika kaj napak. Odkril sem eno samo večjo, stavek o nedeljskem evangeliju bi se moral glasiti: »Tu se vidi, da evangeliji niso samo zgodba o Jezusovem življenju, o odrešenju in novem etosu, ampak tudi zgodba o ustanavljanju Cerkve.« V objavi je stavek okrajšan, tako da je njegov smisel sprevržen, ampak stavim, da povprečen bralec tega ni opazil, kvečjemu nadpovprečni. Upam, da teh ni veliko. Sicer pa sem se danes končno lotil razprave Toma V. o današnjem stanju primerjalne literaturne vede po svetu, zlasti v Severni Ameriki, kjer se zdi, da je njeno novo mednarodno središče. Avtor je tako temeljit, da mu ni mogoče ničesar dodati, lahko samo še naprej premišljaš o tezi nekaterih ameriških ali kanadskih komparativistov - da je s primerjalno književnostjo kot tako »konec«, pa ne le z njo, ampak z literarno vedo sploh, in seveda z nacionalno literarno zgodovino, kakršna je na primer slovenska; na njeno mesto naj stopijo drugačne vede, na primer kulturne študije, ženske študije ali kaj tretjega. Izhodišče tej tezi je najbrž prepričanje, da literatura ni več pomembna, da se izgublja med drugimi oblikami moderne civilizacije, da se je torej ne »izplača« podpirati, ne finančno ne organizacijsko, ne v šolstvu ne v institucijah. Gre torej za pomen literature, pa tudi jezika, njegova najvišja oblika je po splošnem prepričanju poezija. Tu se odpirajo različne možnosti za debato, nove argumente in daljnosežne poglede. Jezik je po eni od teorij samo eden od znakovnih sistemov, po drugi je njihov temelj, ta teza se mi zdi zanimivejša. Ali pa se skriva pod jezikom še globlji, bolj skrivnosten temelj? Tem bolje za jezik in literaturo. S pojmom literature ali v primerjavi z njo se dajo razlagati vsi drugi »diskurzi«, tudi polliterarni in čisto neliterarni. Mednje spadajo celo politični govori, čeprav so pogosto slaba literatura; gotovo pa večji del filozofije - Primož K., ki je bil po izobrazbi filozof, po poklicu pa dramatik in profesor dramaturgije, me je nekoč podražil s trditvijo, da je filozofija samo posebna vrsta literature, vedoč, da ljubim filozofijo prav toliko kot literaturo. S stališča moderne literarne vede bi imel lahko prav. Poleg tega je literarni jezik podlaga gledališču, filmu, plesu, tradicionalnemu slikarstvu in kiparstvu. Z jezikom in literaturo je povezana vokalna glasba, celo za »čisto« glasbo bi se dalo ugibati, ali se v nji morda ne skriva struktura nekega jezika, na primer v slovenski posebna zvočna, logična, skladenjska sestava slovenščine. V tvorbah nemške glasbe se mi včasih oglaša posebna narava nemškega jezikovnega sistema. Na eni od sej, kjer smo pred časom kovali »nacionalni kulturni program«, sem o tem povprašal L. Lebiča, ki je prvovrsten glasbenik, pa tudi oster mislec. Odgovor je bil ta, da sta morda jezik in glasba utemeljena v nečem skupnem, kar je globlje od obeh. Toda to bi pomenilo, da je potrebno jezik in literaturo raziskovati v razmerju do vseh umetnosti, do vseh možnih znakovnih sistemov, do temeljev kulture in civilizacije, prav to pa je naloga moderne literarne vede, posebej primerjalne književnosti.