V prevodih (pa tudi v predstavah, ki jih je navdihnil Aristofan) skuša Andreja Inkret ohraniti tipičen humor stare atiške komedije in tako tudi vulgarizme, ki jih marsikdo ne bi pripisal starim Grkom. »Ko sem začela prevajati Aristofana, sem naletela na problem, saj sem pri določenih besedah tudi v izredno natančnih in modernih slovarjih našla le latinsko razlago. Kasneje sem iz študije Jeffreyja Hendersona izvedela, da v stari grščini obstaja dvanajst oziroma trinajst nedvoumnih in neolepšanih kosmatih besed. V štirih Aristofanovih komedijah, ki so bile v slovenščino prevedene do sedaj, so ti izrazi precej omiljeni, še vedno pa manj kot v, recimo, nekaterih angleških prevodih, kjer je na spornih mestih kar asterisk in potem ključni del stavka v latinščini - kot da neposvečeni ne smejo vedeti, za kaj gre. V času študija v Angliji sem naletela na zanimivo izdajo, tiskano v zelo majhnem številu izvodov, in sicer le za člane skrivnostnega filološkega društva - predstavljam si, da so se ti potem hahljali ob neolepšanih prevodih in drznih ilustracijah, medtem ko naj širše bralstvo nikar ne izve, kakšni pohujšljivci so bili ti Grki. Seveda bi bili danes evfemizmi ali pa latinski opisi, ki jih najdemo v starih prevodih Aristofana, na smrt smešni, zato bi ga verjetno vsakdo prevajal z neolepšanimi izrazi vred.«