Na nedavni konferenci v Beogradu z nekoliko utopičnim naslovom »European Future of FR Yugoslavia« sem, kar običajno počnem v tujini, spet hvalil slovenske gospodarske dosežke v preteklem desetletju. Spet sem jih pripisal Mariji Tereziji, Edvardu Kardelju, slovenskim direktorjem, Banki Sloveniji, prvi in naslednjim vladam ter Kučanu in Drnovšku. To ne pomeni, da na delo prej naštetih, z izjemo Marije Terezije, o kateri premalo vem, nimam pripomb, a te so za domačo in ne za tujo rabo. Vsem moja hvala ni bila povšeči; eden britanskih udeležencev konference, analitik političnih in gospodarskih dogajanj v Vzhodni Evropi je zato povedal približno tisto, kar piše v naslovu. To je, da se je oziroma da se bo slovenski model tranzicije in kapitalizma letos in v prihodnjem letu sesul, da bomo tudi mi, tako kot druge tranzicijske države, mogli gospodarsko rast in razvoj zagotavljati le s tujimi investicijami. Po njegovem bi morali letos in prihodnje leto poiskati »strateške partnerje«, kot se lepo imenujejo prodaje premoženja, za vse tri večje banke, Union in Laško ter Lek in Krko. Takšna gotovost sogovornika me je presenetila; ugovarjal sem, da nikakor ne razumem, čemu bi vsevprek prodajali premoženje, če nam tega ni treba, in čemu ne bi tudi mi imeli pravice do običajne sebičnosti in nacionalnega interesa, kot jo imajo drugi. Večina udeležencev se je res postavila bolj na mojo stran ali pa se mi je vsaj zdelo tako, a za domačo rabo je le ostal grenak priokus. Morda pa je prav razmisliti tudi o razlogih za tako določne trditve? Morda ne gre le za sicer razumljivo nezadovoljstvo tujih investitorjev in mednarodnih finančnih institucij? Prvi menijo, da so doslej od nas imeli premalo koristi, druge zamerijo vztrajno zavračanje ali namerno prezrtje njihovih nasvetov. Da je bilo vsaj to zadnje koristno, kaže zdajšnja argentinska kriza. Kdo ji je pred desetimi leti svetoval neumni valutni odbor, teoretično in empirično skrpucalo, ki deluje le, če oziroma kadar gospodarstvo ne deluje.