V vseživljenjskem učenju, takrat ko smo sprejemali zakon o knjižničarstvu, smo imeli v mislih ravno to, da s tem damo možnost in priložnost vsem možnim arbitrom, ki imajo kontakt v tej družbi in tudi v javnih knjižnicah. Ne bom se seveda nikakor strinjala, da so knjižnice na slovenskem ne samo splošne, pasivne. Največ dela in tudi po ocenah, mislim informatiko in tistim, ki se ukvarja z ITT(?) tehnologijo, bodo, so v zadnjih letih, zlasti desetletju opravile ravno splošne in druge knjižnice na slovenskem in so tudi največji preskok na tem področju naredile. To se pravi, da knjižnice niti slučajno niso pasivne. V tem obdobju, ne glede na to, da ni bila kontinuirana pomoč s strani države, ne glede kateri ministri in katera ministrstva in direktorati in agencije pač to področje pokrivala. Pomoč ni bila konstantna ne po regijah, ne po mestih in ne v celoti za Slovenijo, kljub temu, da bi se recimo temu področju lahko celostno pristopilo. Vsekakor je dobrodošla kakršna koli spodbuda fiskalne narave, da bi knjiga bila bolj dostopna bralcu v vseh zvrsteh knjižnice, ne samo v splošnih knjižnicah, kjer recimo funkcionira in v tem trenutku funkcionira in deluje knjižnično nadomestilo. Ker knjiga je tista prava zadeva, ki na en način dviguje tudi izobrazbeno raven ene nacije in brez nje ne bo šlo, kljub temu, da so ji marsikateri predvidevali pogreb in zaradi vdora drugih tehnologij so mislili, da pač knjige ne bodo več tako aktualne. So in bodo še dolgo. Jaz mislim, da vsi tukaj, ki smo navzoči bomo imeli možnost prebirati različne vrste knjig.