Zato bo, podobno kot italijanski odnos do Slovenije, tudi slovenski odnos do Italije rezultanta našega notranje političnega razmerja sil - in bolj kot bo prevladovala desna interpretacija polpretekle zgodovine, težje bomo parirali italijanskim pritiskom. Seveda z eno pomembno opombo: če se zdi, da je na načelni ravni levici uspela dovolj učinkovita samokritika s priznanjem, da komunizem nesporno ni bil demokratično gibanje in da je bil odpor do okupatorja zlorabljen v revolucionarne namene, predvsem v zvezi z povojnimi poboji ostaja odprtih še vse preveč vprašanj. Pri tem ne mislim le na to, da je nedopustno, da svojci pobitih še niso dobili mrliških listov in da ni prav, da na Rogu in na drugih podobnih krajih ni ustreznih spominskih državnih obeležij: tam je umrlo preveč ljudi, da bi vso zadevo lahko prepustili zgodovinski pozabi brez ustrezne sodne preiskave, pa čeprav bi se izkazalo, da so tisti, ki so za storjene zločine odgovorni, zaradi objektivnih razlogov že zunaj dosega roke pravice. Bi pa bilo seveda nujno, da bi pobudo za tovrstno razčiščevanje ves čas imela levica, saj bi le na tak način lahko zares učinkovito presekala z najbolj temnimi platmi svoje preteklosti: poleg tega se v zadnjih petih letih nisem mogel znebiti vtisa, da se desnica loteva "štetja kosti" tudi zato, ker želi diskreditirati vse, kar je bilo povezanega s partizanskim bojem in na tak način prikriti ne samo svojo kapitulantsko medvojno politiko, ampak tudi to, da je bila medvojna uspešnost komunizma v veliki meri posledica kratkovidnosti in ideološke nasilnosti predvojne klerikalne politike. Podobno kot je levica znala obračunati z ideološkimi zablodami svoje zgodovine, desnico ta naloga še čaka - a vsaj trenutno se zdi, da ima za tovrsten obračun premalo tistega, čemur smo včasih rekli možgani z jajci.