Če je stripovski primer ameriškega sna gospod Skopušnik, bi bil lahko Ivan Zidar, glavna zvezda minulega tedna, primer socialističnega in tranzicijskega sna skupaj. Rodil se je leta 1938 v vasi Škrabinje na Blokah, na veliki kmetiji z gostilno, ki so jo italijanski okupatorji leta 1942 požgali, kar je omenil, ko je italijansko podjetje na razpisu za enega od avtocestnih odsekov prevzelo posel SCT. Kot pravi, je odraščal ob trdi disciplini. Če ni nakosil dovolj trave za dvajset glav živine, je za kazen moral poklekniti, nakar mu je oče naklonil par vzgojnih. Te izkušnje je ob neki priložnosti razvil v naslednjo izjavo: »Miselni preobrat iz socializma v kapitalizem mi torej ni bil prenaporen.« Njegov oče je bil spoštovan lokalni veljak, širše znan po razgledanosti in razumu; nenazadnje je bil pred vojno tudi oskrbnik kraljevih gozdov, kar je bila spoštovanja vredna funkcija. Tito in Zidar: dva kovinarjaO zgodnjih psihofizičnih značilnostih mladega Zidarja ni veliko podatkov. Je pa znano, da ga je Josip Broz Tito kasneje klical po vzdevku Mali. Leta 1953, pri rosnih 15 letih, Zidar vsekakor ni več živel v rojstni vasi, ampak je v Ljubljani začenjal kariero vajenca v bežigrajski Avtoobnovi. Tam je v treh letih, se pravi ob delu, postal pomočnik oziroma izučeni kovinostrugar. Vojske ni služil, ker je zbolel za vnetjem rebrne mrene in je bil služenja oproščen. Znano je tudi, da je treniral boks. Ko je pred leti zanikal, da bi se v zadnji sobi neke gostilne stepel z Jožetom Brodnikom, nekdanjim šefom Darsa in udeležencem olimpijskih iger v deseteroboju, je dejal, da bi v takem pretepu eden končal v zaporu, drugi pa bi bil mrtev. Na ravni nepotrjene legende je tudi zgodba o tem, da je štrajk v karavanškem predoru prekinil tako, da je knockoutiral vodjo stavke. Leta 1961 je Zidar vpisal strojno fakulteto. Končal jo je leta 1968, ko se je kot pripravnik zaposlil v podjetju Slovenija ceste. Leta 1971 je postal šef mehaničnih obratov, se pravi glavni poveljujoči nad gradbeno tehniko, že leta 1974 pa je bil imenovan za direktorja Slovenija cest. Vzvodi, ki so botrovali hitro vzpenjajoči se karieri, niso povsem jasni. Govorice sicer pravijo, da je bil varovanec Ivana Matije Mačka, vendar pa ni jasno kdaj, zakaj in kako se je ta ljubezen rodila. Po nekem bežnem pričevanju scene iz Šestice, znane ljubljanske gostilne, kjer se je rada družila politično-gospodarska vrhuška sedemdesetih let, sta mladega Zidarja v očeh starejših, kot sta bila Maček ali pa Janez Zemljarič, nekdanji predsednik republiške in podpredsednik zvezne vlade (ter notranji minister z afiniteto do graditeljstva), povzdignili predvsem poslušnost in lojalnost. Po imenovanju za direktorja Slovenija cest te funkcije ni več zapustil, ampak je svoj položaj zgolj še krepil. Najprej je v osemdesetih postal direktor združenih slovenskih gradbenih podjetij, na tej funkciji dočakal in preživel tranzicijo, na koncu pa tudi izpeljal privatizacijo SCT po svojih željah. In ne samo, da je izvajalec, je tudi tvorec slovenskega avtocestnega programa, kar pomeni, da smo v Sloveniji avtoceste začeli graditi tudi zato, da je imel SCT kaj početi. »To sem sanjal. Bral sem, kaj je počel Roosevelt, kaj Hitler,« je nekoč izjavil o cestnem programu. Zidar je osamosvojitev pričakal dobro pripravljen, obdan s številnimi prijatelji v vseh političnih taborih. Tega nikoli ni skrival, prav nasprotno. Nadzorni svet SCT je več let vodil Boris Zakrajšek, prvi mož frankfurtske LHB, v kateri je imela družba svojčas tudi nekajodstotni lastniški delež. Prav pri LHB, kjer se po mnenju nekaterih skriva ključ do nekaterih največjih skrivnosti slovenskega gospodarstva in politike, se je prvič posredno »udaril« z Janezom Janšo. Ko se je ta konec leta 2006 odločil zrušiti tedanjega guvernerja Banke Slovenije Mitjo Gasparija, so namreč poslanci SDS govorili tudi o kreditiranju SCT in podjetja Delfi, ki je v lasti menedžerjev SCT. Kljub temu je Zidarju v tem času uspel veliki met v zloglasnem predoru Šentvid: brez javnega naročila mu je uspelo izsiliti od Darsa razširitev predora, kar je vrednost posla povečalo s 47 na 70 milijonov evrov.Zidar je nekoč prostodušno priznal, da je posle za SCT zlasti v času največje krize dobival tako s pomočjo politikov kot tudi s pomočjo cerkvenih dostojanstvenikov. Vrata Vatikana naj bi mu bila vedno odprta, v upravnem odboru SCT pa sedi brat ljubljanskega pomožnega škofa. Ko je Franc Rode po imenovanju za kardinala pripotoval na obisk Slovenije, ga je v Domžalah med prvimi pričakal prav Zidar. Prav z Rodetom pa je posredno povezan edini vidnejši poraz SCT na državnih avtocestnih razpisih, ko je gradnjo trojanskih predorov dobil italijanski Grassetto. Nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit je namreč pri Janši lobiral za »rešitev vprašanja« 50 milijonov evrov vrednega zahtevka Italijanov za plačilo dodatnih del. Mimogrede, v tej zgodbi – afera disketa gor ali dol – se je pokazala vsa lobistična veličina Ivana Zidarja. SCT namreč v takšnih primerih nikoli ne ostane brez vsaj dela zahtevanega denarja. Vse kaže, da ga bo dobil tudi za preplastitev drsečega betona na Trojanah.Rdeči direktor na listi črnihPrav lovke, razpredene na vse strani politike – kot »rdeči« direktor naj bi bil leta 2006 v ožjem izboru možnih kandidatov NSi za ljubljanskega župana –, so mu zelo verjetno omogočile svojevrstno »bianco menico« na Darsu, ki naj bi ga obvladoval tudi prek DDC, državne družbe, ki za Dars pripravlja razpisno dokumentacijo. Če so Dars, s katerim SCT ustvari tri četrtine prihodkov, sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja še obvladovali krščanski demokrati in LDS, je leta 1999 oblast v družbi prevzela SLS, ki je ni izpustila do danes. »Na Darsu ne maram nikogar iz naše hiše. Takoj, ko pride kak tak na visok položaj, se obrne proti meni in postane bolj papeški od papeža,« je povedal pred časom. Izjava se je nanašala na Jožeta Brodnika, nekoč drugega človeka SCT, in Janeza Božiča, ki je pred tem vodil nekatere gradbene posle v Iraku. Simptomatično je, da je slednji pred časom odletel z ministrskega položaja prav zaradi popuščanja SCT.Resnica je ravno obrnjena; v SCT je vsa leta novačil kadre z Darsa, ki so do obisti poznali pravila igre. Eden najodmevnejših »sovražnih« prestopov mu je uspel v začetku prejšnjega leta, ko je v SCT zvabil Stanka Štrajna, Darsovega pravnika, ki je pripravljal pogodbe o gradnji Šentvida. Eden izmed poznavalcev je metaforo za opis razmerja med Darsom in SCT našel v znani televizijski seriji o novinarki Murphy Brown: »SCT se po podpisu pogodbe z Darsom obnaša kot najeti pleskar iz te nanizanke, ki domala za stalno prebiva v njeni hiši, saj si vedno znova omisli še dodatna dela.« Zidar si je hrbet v panogi zaščitil tako, da je v razpisne konzorcije združeval številna domača gradbena podjetja. Kariera Ivana Zidarja, katerega premoženje je revija Manager ocenila na osem milijonov evrov, sicer ni polna intervjujev, a če si kot novinar to priložnost že dobil, novinarski iztržek ni mogel biti dolgočasen. Gre za izrazito neposrednega človeka, ki razmišlja in govori preprosto. Šport je glavni vir metafor: »Prva in osnovna zadeva je ta, da morate priti v finale. Jaz to razlagam velikokrat, pa me nihče ne razume, kaj je to priti v finale. Finale velja tudi v gradbeništvu. Finale pomeni, da sva v igri. Lahko se zgodi vse. Lahko imava srečo in žoga 'zaluta' v gol, izgubiš živce in nastane problem, lahko imava dan in imava celo igro, lahko imava sodnike, publiko in igralce, ki se lahko med seboj dogovorijo. Tako je to, če si v finalu, v igri. Če pa gledaš vse to s klopi, nimaš nobene možnosti. Največja napaka je, ne biti prisoten. Finale je stvar, ki bi se je moji komercialisti morali naučiti.«Nemara bo Zidarju največje težave povzročilo prav preveliko število golov iz nikoli dosojenih »ofsajdov«. Vzorec se skoraj srhljivo ponavlja; gradnjo predora Šentvid, Onkološkega inštituta in Pediatrične klinike, če omenimo le najbolj aktualne primere, ki so odmevali v zadnjem letu, povezujejo zamude, podražitve, aneksi in spori z državnimi naročniki.Zidarjeve nogometne metafore niso naključje. Do leta 2000 je bil predsednik nogometnega kluba SCT Olimpija, s katero je osvojil štiri naslove državnega prvaka v letih, ko kot edini nekdanji jugoslovanski prvoligaš v Sloveniji še ni imela resne konkurence. Ko se je tudi zakulisno najmanj enako močan konkurent pojavil v Mariboru, je Olimpija počasi tonila in pet let po Zidarjevem odhodu izginila s slovenskega nogometnega zemljevida. Tudi ta podatek daje aretaciji Ivana Zidarja dodatno razsežnost.e je stripovski primer ameriškega sna gospod Skopušnik, bi bil lahko Ivan Zidar, glavna zvezda minulega tedna, primer socialističnega in tranzicijskega sna skupaj. Rodil se je leta 1938 v vasi Škrabinje na Blokah, na veliki kmetiji z gostilno, ki so jo italijanski okupatorji leta 1942 požgali, kar je omenil, ko je italijansko podjetje na razpisu za enega od avtocestnih odsekov prevzelo posel SCT. Kot pravi, je odraščal ob trdi disciplini. Če ni nakosil dovolj trave za dvajset glav živine, je za kazen moral poklekniti, nakar mu je oče naklonil par vzgojnih. Te izkušnje je ob neki priložnosti razvil v naslednjo izjavo: »Miselni preobrat iz socializma v kapitalizem mi torej ni bil prenaporen.« Njegov oče je bil spoštovan lokalni veljak, širše znan po razgledanosti in razumu; nenazadnje je bil pred vojno tudi oskrbnik kraljevih gozdov, kar je bila spoštovanja vredna funkcija. Tito in Zidar: dva kovinarja