Skladatelja Lojze Lebič in Darijan Božič sta Kozino predstavila predvsem iz svojih študijskih izkušenj, saj je Kozina po vojni postal profesor kompozcije na AG. Lebič ga je izbral zaradi značajskih lastnosti, ker med profesorji kompozicije tedaj ni bil nihče ravno napreden ali evropsko informiran (Škerjanc, Pahor, Arnič, Bravničar), kar pa si je mlada generacija želela, Božič pa je opisal Kozinovo posebno osebnostno moč, da je znal krmariti med kolegom Škerjancem in Vidmarjem ter polemičnim Ostercem. Škerjanc je bil namreč zamerljiv: kdor se je družil ali pokazal simpatije do Osterca, ta pri njem ni mogel študirati. Kozina se za to ni zmenil in je rad sprejel mlade skladatelje oziroma tedaj še študente kar k sebi. Osebno izkušnjo sta predstavila sin Jurij Kozina in partizanski tovariš Bogdan Osolnik. Kozina je odšel v partizane po padcu Italije in takoj postal referent za glasbo. Nemci so tedaj pripravljali napad na osvobojeno ozemlje in je Kozina izkusil njihovo obkolitev partizanov in hude boje na Ilovi gori, kar je potem skomponiral kot prvi stavek v svoji Simfoniji. Prav tako kot Belo krajino (tretji stavek, scherzo), v katero je bil zaljubljen. V partizanih je Kozina pisal zbore, koračnice, prozna besedila za kulturne mitinge ... Po vojni, ko je tedanji kulturni minister Jože Potrč snoval novo kulturno politiko, so se spomnili nanj kot na možnega kandidata za direktorja na novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Kozina je bil predlagan in takoj potrjen, saj je bil sposoben glasbenik in politično primeren.