Francoski antropolg Arnold van Gennep je pred kakšnimi stotimi leti izoblikoval teorijo o obrednih vedenjih, ki so vsa sestavljena iz povezanih, a razločljivih faz; ločitev, tranzicija, reinkorporacija. Gledanje nogometa moškim pomeni sodelovanje v svetem obredu, ki potrjuje esenco moškosti. V začetku se od običajnega, posvetnega življenja ločijo tako, da se zberejo v bližnji pivnici, baru ali nekem drugem prostoru, ki je posvečen s postavljenim oltarjem, na njem pa »the holiest of holy«: sveti gral – čim večji televizor. Ker je Slovencu njegov dom prav tako svet, si tak oltarček lahko improvizira tudi doma, s tem da si fizično ločenost od profanega sveta zagotovi tako, da minimizira zunanje dražljaje s tipko »mute« na članih družine in poviša »volume« na televiziji. Dodatno transsubstanciacijo tistemu zunaj ali pač tistemu doma zagotovi priročen vrček piva (tudi tega v akciji ponuja najboljši sosed). Ko se tekma začne, naš moški vstopi v liminalno, mejno stanje: stara vsakodnevna pravila so razveljavljena, moški, ki gleda nogomet, ni čisto pri sebi, deluje odsotno in neracionalno. Očitamo mu lahko ista eratična vedenja, kot se jih nalepi ženskam, ki naj bi neprištevnost nosile v svoji naravi menstrualnega cikla; reagira pretirano čustveno, je nervozen, zgubi nadzor nad svojimi početji in kot za žensko med menstruacijo tudi zanj velja, da se mu je dovoljeno približati le pod določenimi pogoji in z nežnimi, obrednimi kretnjami – denimo med polčasom in/ali z novo steklenico piva v roki.