Naslednjega jutra ob pol šestih je v hotelski sobi zazvonil telefon. Ves zaspan sem izdavil: »Hello?« Na drugi strani navdušen moški glas: "Mister, your bag, your bag, here!" (Gospod, vaša torba, vaša torba, tu!) »Hvala bogu. Kje? Na letališču?« "No, no! Here, reception, hotel!" (Ne, ne! Tu, recepcija, hotel!) Po lesenih stopnicah sem odtopotal do recepcije. Na svojem nahrbtniku sem takoj zagledal nalepko: RUSH SIN. In zraven še eno: KUL. Zdaj mi je bilo vse jasno. Iz Londona so nahrbtnik potem, ko so ugotovili, da so ga pozabili naložiti na letalo, po hitrem postopku poslali v Singapur. A tam se je kljub dvajsetim poletom proti Kuala Lumpurju dnevno očitno nekaj ponovno zapletlo. Nahrbtnik je ležal na letališču še ves dan in vso noč, preden so ugotovili, da ga morajo pravzaprav poslati v Kuala Lumpur. Kako se lahko kaj takega pripeti v popolnem Singapurju? A zdaj to ni bilo več pomembno. Vesel, da sem dobil nazaj svojega najboljšega popotniškega prijatelja, sem se še isti dan odjavil iz hotela in se odpeljal – na letališče. Ne zaradi tega, ker bi imel Kuala Lumpurja čez glavo, kajti čeprav na prvi pogled izgleda tako kot večina ostalih velikih mest jugovzhodne Azije, lahko tistemu, ki je pripravljen ostati dlje in pogledati pod površje, razkrije mnoge popotniške bisere. Če ne drugega, bo že površen turist opazil, da je Kuala Lumpur prijetnejši kot v še večjem smogu in prometu dušeči se Bangkok in veliko pristnejši kot sterilni Singapur. A zdaj je čas, da grem naprej.