Mejna reka Sotla leno vijuga po dolini; priteče izpod Maclja mimo Rogaške, kjer se odločno usmeri proti jugu, v naročje Save. Vrbe se sklanjajo v mirne tolmune, reko obdajajo močvirske trave, nekoliko stran tudi polja. V pokrajini ob Sotli še vedno živi največji delež kmečkega prebivalstva v Sloveniji. In ko se v zgodnji pomladi kadi preorana zemlja in poslednje dopoldanske meglice puhtijo v nebo, je duša brž vsa odvezana. Gorce, porasle s trto, na vrhu cerkvice, nekje v pobočju grad. Imeno je že tak kraj, kjer z Imenske gorce pozdravlja cerkvica sv. Križa, v ozadju pa nad Podčetrtkom kipijo rdeči stolpi gradu. Ves tok Sotle z bližnjih vzpetin namreč spremljajo gradovi: Podčetrtek, Kunšperk, Bizeljsko in Pišece. Mogočne stavbe zro v panonske ravnice, tja v začetek Panonskega gričevja, v Hrvaško Zagorje, odkoder so nekoč pridrli nevarni Ogri (tod je bila meja z Ogrsko), pa Turki in v času kmečkih uporov še nejevoljni kmetje. Ko človek gleda načete grajske stavbe, dobi občutek, kot da ni dolgo, ko so tod kmetje udarili zadnjič – pa je udaril le povojni čas, ko za dediščino preteklosti ni bilo ne prostora ne volje. Mogočno zidovje se marsikje podira, Kunšperk so pravzaprav le še razvaline. Podčetrtek, nad nekdaj pomembnim trgom, je zaklenjen, nekakšna »zasebna« last, pišečki grad z nasadom eksotičnih dreves (sekvoje, ginko) počasi obnavljajo. Nekoliko več veselja dobi človek na bizeljskem gradu, saj je v njem družina uredila vinsko klet – imeniten prostor; zares diši po srednjem veku, odprto ognjišče in mogočne masivne mize, obokano dvorišče in bogat izbor vin. V poletni vročini hlad kamna in ohlajenega, bistrega vina popotniku preprosto ustavi korak. Pa vendar za grad manjka še mnogo sredstev, da se ne bo počasi spremenil v kup kamenja. Človek najlaže zadiha v gradu Podsreda, ki je umaknjen v gozdnate vzpetine na jugu Kozjanskega, nad strugo Bistrice. Lepota za oči, sveža belina opleska, nov les, trdna streha – notri pa zgodovinska dediščina, sobane, oprema, likovne razstave, steklarski izdelki, po katerih so ti kraji sploh znani, tudi odprto ognjišče z velikim kotlom, da ni zadrege, kadar se tod zgrnejo lačni. Očitno je mogoče; k sreči ni več veliko gradov, ki jih je sploh še mogoče obnoviti, bi pripomnil cinik. Nekoliko proti severu, v notranjosti hribovja, leže le še ostanki gradov Kozje in Pilštanj, opazovalcu komaj zaznavni.