Slabe volje je bil stari, ko sva se peljala proti jezeru Biscay. Sitnaril je in se pridušal, kako ga ne pustijo (pustimo?) pri miru, kako ne more tekoče početi tistega, kar bi rad – in ko sem ga vprašal, kaj naj rečem na to njegovo žalostinko, se je zdrznil in skesano priznal, da pač samo spušča paro. Ustavila sva se pri nabrežni hiši njegovega pomorskega kolega Johna ter splovila njegov kanu. Jutro je bilo krasno kot že veliko juter tukaj, na vodi še bolj sveže in v odsevanju še bolj barvito. Posadil me je spredaj, da sem iz največje bližine gledal, kako se odpirajo vrata plitvin, jezerske površine, močvirske trave in lokvanjev, z obalami zraščenih dreves, modrine polnega neba. Čolnarjenje obvlada, to sem mu moral priznati – z veslom je ne samo poganjal in zaviral, temveč tudi natančno krmaril. Usmerila sva se po pretoku, ki je povezoval dvoje prostranih polovic jezera, pod zanikrnim cestnim mostom, v vijugah med mokrimi listi kolonij vodnih lilij, potem pa ob obali vse širšega in vse bolj v dalje razlitega vodovja. Spreletavale so se divje race in kačji pastirji, na gladini so mrgoleli roji vodnih pajkov.