Služba državne varnosti (SDV) v obdobju pred slovensko osamosvojitvijo je močno presegala vlogo zgolj aparata represije prejšnje enopartijske socialistične oblasti. Zveza komunistov Slovenije ni imela le ušes in oči v slovenski SDV, ni je uporabljala le zoper vedno znova nastajajočo opozicijo enopartijskemu režimu, o čemer pričajo mnogi sodni procesi in politične diskreditacije - SDV je bila infrastruktura, orodje njene oblasti. Le tako je namreč moč pojasniti nekakšno 'dvojno', za mnoge moje politične somišljenike pogosto nerazumljivo vlogo aparata, ki nevarnosti za slovensko komunistično oblast ni videl le doma, pač pa tudi v Beogradu. Celotno slovensko povojno zgodovino je namreč spremljala prikrita razprava o položaju Slovenije v jugoslovanski federaciji, mnogi politični mejniki, kot je npr. odstavitev Staneta Kavčiča, so jo močno zaznamovali. V zvezi s tem je prav SDV odigrala pomembno vlogo. Dvojnost njene vloge je v bistvu posledica protislovnosti položaja, v katerem se je vedno znova znašla slovenska komunistična oblast. Ta je v odločilnem spopadu s federalnimi in pozneje velikosrbskimi ambicijami vedno našla neko vmesno pozicijo, tako da je hkrati ohranila svoj položaj in darovala žrtev na oltar federacije in jugoslovanstva.