Sklep ni bil sprejet z občim navdušenjem. Zdi se, da je enakopravnost močno skelela kar precejšnje število stanovskih kolegov. Ne nazadnje se je rušil naravni red in take stvari je treba čim prej popraviti. Tako je bil leta 1897 izveden poskus poprave krivic. Slovensko učiteljsko društvo je zaradi slabega položaja učiteljstva na Kranjskem predložilo deželnemu odboru spomenico »o uredbi učiteljskih plač in osebnega sistema za vse učiteljstvo brez izjeme« . V svojem glasilu je ponosno objavilo celotno spomenico s predlogi in zahtevami za ureditev gmotnega položaja obubožanega učiteljstva. Nekako pa je pozabilo na majčken in v resnici precej nepomemben del. Za svoje stanovske kolegice je namreč predlagalo malce nižje plače. Neznana učiteljica je v Slovenskem narodu ogorčena zapisala, da so kolegi za izboljšanje svojega stanja posegli kar v njihov žep. »Ta 'spomenica' namreč nasvetuje visokemu deželnemu odboru, naj podeli učiteljicam vsake plačilne vrste po 150 oziroma 200 goldinarjev manj nego učiteljem. No, ukrepali so že dosti dolgo pred tem. Že pred dvema letoma je izšla brošurica Zar i učiteljicama istu plaću? – in Učiteljski tovariš ni zamudil priporočati jo svojim čitateljem – v proučovanje!« Izdaja je bila prehuda, toliko bolj, ker so učiteljice bistveno teže napredovale v višji plačilni razred (od 180 jih je bilo več kot 150 v zadnjem – četrtem razredu), da ne bi avtorica na koncu zapisala: »Ne skrivajmo svojih ran, to nas ne vodi k cilju! Oni, katerim smo do sedaj zaupale – pustili so nas na cedilu. Pomagajmo si same! Tudi za učiteljico velja izrek: da človek toliko velja, kolikor je plačan.«