Združene države Amerike so v krizi. Delnice na Wall Streetu so strmoglavile v globoko, temno, na videz brezizhodno brezno, iz katerega je vseeno tako močno pljusknilo, da je vrednost delnic začela strmoglavljati tudi na drugih svetovnih borzah. Vključno z ljubljansko. Ameriki tudi nikakor ne uspe izvoziti demokracije v Irak in Afganistan, čeprav je za ta cilj žrtvovala že na tisoče svojih sinov v najboljših letih, na pomoč pa poklicala tudi otroke držav, ki so bile voljno pripravljene sodelovati. V avanturo so se podali tudi slovenski vojaki. Kot da kriza edine supersile ne bi bila dovolj huda, se kaže tudi v njihovi košarki, saj so NBA začeli zapuščati številni košarkarji, njene oblike se kažejo tudi na tamkajšnjih univerzah, iz katerih so začeli izvažati tudi podpovprečne košarkarje. Denimo v ljubljansko halo Tivoli. Medtem ko jo bo Tyler Crawford bržčas zapustil, ko bo nared Jaka Klobučar, dotlej pa predvsem pomagal na treningih, ima Jonathan Wallace pogodbo do konca sezone, ki jo je začel pod vsemi pričakovanji. Pri Unionu Olimpiji naj bi imel podobno vlogo kot lani Maurice Bailey, ki se ni pretirano izkazal ne na parketu ne ob njem, zato letvica pričakovanj niti ni bila postavljena previsoko. Pravijo sicer, da je Jonathan priden fant in da ob nedeljah celo hodi k maši, a mu tisti, v katerega verjame, na igrišče za zdaj ne pošilja velike pomoči, medtem ko je njegov predhodnik na mestu drugega organizatorja igre ljubljanskega kluba zablestel v prvem krogu ruskega prvenstva in imel največ zaslug za presenetljivo zmago Spartaka Primorja iz Vladivostoka proti bajeslovno bogatemu moskovskemu Dinamu z Boštjanom Nachbarjem na čelu. »Ko se je tekma lomila, nismo imeli tako razpoloženega igralca, kot je bil branilec (Crvene zvezde, op. p.) Andre Owens,« je po porazu v Pionirju potarnal trener zmajev Aleksandar Džikić. No, tudi njega so v Tivoli izvozili iz ZDA, vendar je tja odšel iz beograjskega Partizana, ki ga sodeč po prvih treh krogih lige NLB in prav toliko zmagah kljub mnogim drugačnim napovedim ni zajela kriza. Črno-beli so v zadnjih letih postavili model uspešnosti, ki so ga skušali posnemati tudi v Tivoliju. Tudi Ljubljančani so podobno kot Beograjčani začeli v svoje vrste privabljati najboljše igralce iz »jadranske« regije (letos Damjana Rudeža in Vladimirja Golubovića), spregledali pa, da Partizan v svoje vrste vselej pripelje tudi zelo kvalitetnega tujca: v preteklih letih so bili to Američani Fred House, Vonteego Cummings in Milton Palacio, letos Stephane Lasme, ki je sicer iz Gabona, vendar so tudi njega pripeljali iz ZDA. Zelo podobno so ravnali tudi drugi kandidati za vrh lige NLB, vendar nihče med njimi ni kupoval na univerzah: Crvena zvezda je poleg Owensa pripeljala Lawrencea Robertsa, ki ima izkušnje tako iz NBA kot Olympiacosa, Cibona in Zadar pa sta v zadnjih dneh Earlu Callowayju oziroma Jubyju Johnsonu in Maliku Dixonu dodala še lanska zvezdnika regionalne lige Rawleja Marshalla in Marlona Garnetta. Od izkušenj svojih ameriških soigralcev imajo veliko tudi domači igralci omenjenih klubov. Kaj pa naj se denimo Mirza Sarajlija nauči od pet let starejšega Wallacea, če že zdaj ni nič slabši?