Valvasor slikovito označil pomen vršiškega prelaza. Čez mero zaupljivi mož je pač dobesedno vzel pripoved kakega hudomušnega Borovca - saj je vsem znano, kako bogata pravljičarska tradicija živi v teh krajih. Čez prelaz je tedaj peljala skromna tovorna pot, za časa vojne vihre 1914-1918 pa so strateški načrti avstrijske vojske terjali pravo cesto. Zgradili so jo zvečine ruski ujetniki in pri tem doživljali nepopisno trpljenje. Nevajene gora so množično kosili plazovi in druge ujme. Potem je imel Vršič nekaj časa absurdno vlogo mejnega prehoda, danes pa velja za najvišji in edini visokogorski cestni prelaz v Sloveniji. Asfalt je seveda napravil svoje in tudi strežbe ne manjka. Kaj je potem drugega pričakovati, kot da ob lepih poletnih dneh tu gori, v objemu vršacev, dolinski pločevinarji s svojim izpuhom pomore opojne vonjave gorskih nagljev in da žvižg preplašene živali preglasijo hrupi močnih strojev. Ti pogosto ropočejo na Vršiču celo v debeli zimi, ko gorska narava počiva v belem molku. V naši deželi je dolina najmočneje pljusknila v višave prav na Vršiču. Treba pa je priznati, da je kaj videti! Četudi boš okolico opazoval izza volana, te bo pritegnila, da boš nehote zavrl na razglednih zavojih, kjer se poženejo čez krošnje vršiški velikani. Nepozabni prizori drse mimo oken in včasih se ti zazdi, da si se na dotik približal pravi gorski divjini. (Če si se namenil na Vršič z avtobusom, si moraš nujno izbrati sedež na levi strani!) Zdajci zagledaš sredi pečin okamnel človeški obraz, skoz temačni preduh zasije med sivimi stenami košček neba, spodaj se prekopicujejo čez prepade razposajene vode, vsenaokoli pa neznansko visoko bodejo vrhovi. Seveda je Vršič kar se da pomembno gorniško izhodišče. Množično ga naskakujejo kolesarji in smučarji. Gostota koč in poti prekaša triglavsko in ob vsej krasoti je direndaj včasih res čezmeren. Nikjer pa ni zapisano, da se moraš tja gor peljati; ker se je mogoče asfaltu zvečine ogniti, je pešpot na Vršič vendarle mikavna in precej v rabi, pozimi pa sploh obvezna. OPIS: Takoj za Kranjsko Goro zavije pešpot desno v hosto nad cesto, preči Malo Pišnico in se nadaljuje po zložnem kolovozu do hotela Erika. Trem kilometrom asfalta do Mihovega doma se ogneš, če jo spodaj pred mostom ubereš po gozdni cesti ob vzhodnem bregu Pišnice, ki je prijaznejša soseda od pločevinaste reke zgoraj. Ko cesta dobre pol ure nad mostom prečka strugo, moraš na Lipni trati poiskati markacije k Mihovemu domu. Dolinski del poti zaznamujejo pogledi na krniške velikane. Na sredi stoji najvišji - stolpasti Razor, desno se košati Zadnji Prisojnik, na levi pa velikanski rdeč odlom kazi sivo glavo Gamsovca. Okljuke