Večina preletov, ki jih izvajajo izkušeni jadralni letalci z večjimi letali, je dolgih tudi do 500 kilometrov, trajajo do osem ur, včasih še več. Zvoka motorjev seveda ni slišati, ker jih jadralna letala nimajo, a Andrej pravi, da monotonost razbijata zvok variometra, ki označuje dviganje ali spuščanje, ter žvižganje vetra - povprečne hitrosti letala se gibljejo med 60 in 140 kilometri na uro. »Seveda ti ni nikoli dolgčas - treba je paziti na psihofizično stanje. Ni vsak zmožen ostati sedem ur v zraku in biti dovolj zbran. Med letenjem je komajda dovolj časa za pitje tekočine in za kakšno čokoladico ali banano. V sedmih urah telo namreč močno dehidrira. Ponavadi spijem vmes približno liter vode - če je več, je treba v zraku tudi urinirati, kar je lahko še dodatna težava. Še najbolj udobno jo rešimo s praznimi plastenkami za sok fruc, ki imajo dovolj široko odprtino, kar je za tak podvig zelo pomembno. Popoldne, po preletu, s slano hrano nadomestimo sol, ki jo telo izgubi z znojenjem, zvečer pa še kaj spijemo.« Poleg dehidracije je treba v letalu paziti tudi na slabost v želodcu, ki je profiji seveda ne občutijo več, mlade letalce pa lahko zdela že v nekaj minutah. »Če si preveč sproščen, ti želodec ves čas pretresa in pride do slabosti, zato je treba imeti trebušne mišice ves čas rahlo napete, da se 'pritrdiš' v letalo. Ko se navadiš, da ti ni slabo, ko nadzoruješ svoje telo, se v jadralnem letalu voziš, kot da si v fotelju, saj s telesom nič ne migaš. A možgani morajo vedno delovati - kje je vredno kaj tvegati, iskati dviganja in pristajališča ...«