Javne raziskovane zavode in druge raziskovalne ustanove vidim kot samostojne in fleksibilne institucije, ki poleg močne bazične znanosti prenašajo ekspertna znanja preko konkretnih projektov in naročil v gospodarstvo in javna podjetja in so močna, predvsem pa neodvisna podpora državnim politikam. Inštituti pri nas so projektno delujoče organizacije in ne vladne jasli, kot jim očitajo vsi, ki ne poznajo osnov njihovega delovanja in financiranja. S Kosovo duhovito 7. točko, ki naj bi ukinila inštitute, bi si odrezali pomembno vejo, iz katere izvirajo inovacije in vrsta novih, visokih tehnologij. Trditev, da raziskovalnih inštitutov v svetu ni, je v nasprotju z dejstvi, da ima na primer Nemčija široko mrežo inštitutov Max Planck in Frauenhofer, enako Francija, Velika Britanija in Izrael, celo v Avstriji bi se našel kateri (glej Google)! Enako velja za skandinavske države in nenazadnje tudi za vedno bolj uspešne baltske države (glej prilogo Scientific American , avgust, 2008). Ob tem pa je dejstvo, da so v teh državah normalni mehanizmi sodelovanja z univerzami, kar je v obojestranskem interesu – pri nas pa so ti interesi mnogo prešibki, čeprav tu in tam vendarle uspešni. Za razvojno naravnanost Slovenije in v podporo visokim tehnologijam je v našem prostoru rešitev ustanavljanje večjih centrov znanja s fleksibilnimi raziskovalnimi skupinami in večjimi projekti nacionalnega pomena. Ob tem je naravno, da se ohranja avtonomija notranjega upravljanja ne le univerz in visokošolskih zavodov, ampak tudi raziskovalnih inštitutov. Zelo pomembno pa je tudi izenačenje statusa in finančnega položaja raziskovalcev v različnih institucijah. Le tako lahko ustvarimo neke vrste »enotni raziskovalno-izobraževalni prostor«, kar je zaman in z neprimernimi zakonskimi predlogi poskušala družbi vsiliti sedanja vlada. Predlagam torej integrativni model, kjer se neskladje teženj ene ali druge sfere rešuje s primernimi kompromisi in nedvomno – dodatnimi sredstvi.