Nebo, ki najbrž tudi nima mnenja o ničemer, je še vedno sivo, a kljub vsemu manj kot pred nekaj urami. Prav zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj se letos poleti tolikokrat zjasni šele takrat, ko sonce že zahaja. Če bi človek po vsej sili hotel imeti kakšno mnenje, bi nemara zinil ali vsaj pomislil, da bi morali biti pravzaprav hvaležni oblakom, ker nas v času najmočnejše pripeke varujejo pred malignimi žarki, ki na Zemljo pribijajo skozi zevajoče ozonske luknje. Ali kaj podobno sofisticiranega. Ker pa sem se od mnenj za lep čas poslovil, se sprijaznim z mislijo, da letošnje poletje pač ni med vedrejšimi in sončnejšimi; počasi se ločim od še kar udobnega stola na balkonu in pripravim kosilnico. Med delom sem kakor grm z rdečimi cvetovi: nobenega jutri, nobene zaskrbljenosti, nobene pobitosti. Samo mehanični, rutinski gibi, samo to, kar je treba. In kanec nenadejane prešernosti. Poglejte me, odkar sem brez mnenja, kar pokam od zdravja in zadovoljstva.