V komediji z naslovom Mein Führer ( Moj firer ) je (judovski) režiser Dani Levy prikazal Hitlerja kot impotentnega nevrotika, ki moči posteljo, trpi zaradi pomanjkanja očetovske ljubezni in je odvisen od drog, ki jih skriva v velikem globusu. Levy je posegel na tabuizirano področje že z izbiro tematike filma, meni dr. Alenka Zupančič s Filozofskega inštituta ZRC SAZU, kajti v Nemčiji vlada večinsko mnenje, da se Hitler kot filmski lik sploh ne bi smel pojavljati na velikem platnu. Dodatno je Levy razburkal javnost z načinom obravnave, kajti firerja je prikazal kot malo, nepomembno, klovnovsko in klavrno figuro, kar vodi v razmišljanje, da so posledično tudi njegova dejanja in zločini skorajda nevredni pozornosti, to pa je že nezaslišano. Dani Levy se dotika tudi ideologije viktimizacije. Holokavst je neko zlo onstran zla, o čemer je sramotno podvomiti, vsakršen analitičen pristop obvelja za sramotenje. Milijoni pobitih Judov so tako omejeni na trpeče meso, so žrtve, ki ne mislijo in ne čutijo – kar je, ob vsem spoštovanju žrtev, spet problematično, meni dr. Zupančičeva.