Že prejšnji roman Nejca Gazvode, Camera obscura , je z udarnim in skoraj grotesknim koncem prizival upornost proti postani družbeni rutini, novi pa nas postavi v zaostreno razmerje med posameznikom in družbo oziroma njenimi institucijami. Pripovedovalec in vrstniki so namreč bolj ali manj neprostovoljni gojenci ustanove za tiste s posebnimi sposobnostmi, sogovornikom vdirajo v glave in tam sprožajo travmatične spomine, vidijo blokade in rane, premikajo stvari na daljavo in ubijajo z mislimi, takšne stvari. Poleg pa so na nedoločljivi meji med potlačitvami, kronično lažnivostjo in psihičnimi boleznimi. Kar je precej pogosta tema žanra, ki ga splošno poznamo kot znanstveno fantastiko, čeprav bi bil ustreznejši izraz psihofantastika, in so jo ob tujih avtorjih, ob popularnem S. Kingu pri nas pisali vsaj Evald Flisar, pa najzgodnejši Marjan Tomšič pa Bojan Meserko, pa še kdo se je spraševal o zadnjih zmožnostih uma. Ker pa so večinoma Gazvodovi pobje svoje moči zlorabili, jim jih hočejo odvzeti, jih narediti normalne, in to tisti, ki imajo podobne talente, le da jih uporabljajo za družbeno samozaščito, socializacijo. Bolj kot iniciacija v smer vse večje zavesti o skritih potencialih uma in povezave med mislijo in realnostjo ter podobnih novodobnih občih mestih, je pri Gazvodi na delu upor proti represiji, ki se zdaj polašča tudi zadnjega in najbolj notranjega kotička individualnosti.