Nekaj mesecev po prihodu stoletja je letalo bogatih, s katerim ni letel nihče od naših znancev, padlo v Gonessu, a je kmalu izginilo iz spomina ter se pridružilo de Gaullovemu času. Majhen hladen mož, čigar namenov ni bilo moč razvozlati, končno z imenom, ki ga ni bilo težko izgovoriti, Putin, je zamenjal pijanca Jelcina in obljubil, da bo »Čečenom sledil vse do stranišč«. Rusija ni več prinašala upanja, a niti strah nas je ni bilo več, bila je le večno razočaranje. Umaknila se je iz našega domišljijskega sveta – v njem so se proti naši volji znašli Američani kot ogromno drevo, ki svoje veje razgrinja po površju planeta. Z moralnim diskurzom, delničarji, pokojninskimi skladi, onesnaževanjem planeta in zmrdovanjem nad našimi siri so nam šli vse bolj na živce. Skrajno bedo njihove nadvlade, ki je temeljila na orožju in ekonomiji, je najpogosteje opisala beseda aroganca. Bili so osvajalci brez ideala, imeli so le nafto in dolarje. Njihove vrednote in načela – zaneseš se lahko samo nase – niso dajale upanja nikomur drugemu kot le njim in sanjali smo o »drugačnem svetu«.