Kakor koli že, potem ko Tillich kritično opozori na početje sodobnih cerkva judovsko-krščanske tradicije, vpelje kategorijo/idejo, s pomočjo katere upa, da bo po eni strani uspešno pokončal kritiko cerkvenega (ne)razumevanja vprašanja Boga (posledično širše postavitve teizma), po drugi pa, da bo odprl pot »novega«, »resničnega teizma« oz. pravšnjega razumevanja Boga, kot on temu reče in za kar se zavzema. To idejo – ki je osrednjega pomena za potrebe tukajšnje interpretacije – avtor imenuje »God beyond God«. Ravno to Tillichovo interpretativno mesto pa je tista ideja, oz. boljše, tisto »mesto«, kjer se, po moje, danes vpišeta dva »naša subjekta«, tista, s katerima sem začel ta zapis: televizija na eni ter televizirani menda šport (nogomet, olimpijada …) na drugi strani. Drugače rečeno, šele iz pozicije God-beyond-God je, po moje, moč ustrezno tematizirati takšne izjemne, vse prej kot zgolj medijske fenomene, kot so nogometna prvenstva, olimpijade …, od katerih in v (»matrici«) katerih v veliki meri živi današnji zahodni človek. Še nekaj je pri Tillichu, kar nam omogoča, da se približamo ravnokar nakazani postavitvi. To pa so sklepni stavki omenjenega dela, kjer je podano bistvo njegovega argumenta. Pri dešifriranju pomena ideje God-beyond-God je avtor prepričan, da gre za »the God above the God of theism«. Ali drugače rečeno, tisto mesto, od koder sodobni zahodni človek vleče »courage to be«, je, po Tillichu, povezano naravnost s to točko, ali eksplicitno »The courrage to be is rooted in the God who appears when God has disapppeared in the anxiety of doubt«. Rečeno nekoliko bolj po domače: šele po tem, ko gremo čez »običajnega«, »teističnega Boga«, se pravi čez tega, ki ga priporočajo in nalagajo različne cerkve/vere/religiozne sistematike, ko se torej usmerimo proti Bogu, ki presega tega »teističnega Boga«, se nam pojavi ta, imenujmo ga, Novi Bog ali God-beyond-God. Slednji se pojavi ravno iz plodnih tal dvomov, strahov in podobnih »položajev«, občutij in premislekov, do katerih pride, ko se soočamo z »odmiranjem« ravno tega teističnega Boga. Ta »Novi Bog«, o katerem govori Tillich, skratka ta, ki je na svet privekal po tem, ko je God of theism (Bog zaprt v tradicionalno Cerkev) šel po gobe, pa je, po moje, moč razvozlati šele, če smo nanj pripravljeni, to pa smo, kolikor smo zunaj območja »tradicionalno teističnega« in tudi »tradicionalno teološkega«. Lahko ga dojamemo torej le, če smo zmožni »misliti« Boga ne-več-teološko: po moje pa je vsem tem »pogojem« zadoščeno ravno s tem, da tega Novega Boga »razumemo« kot nove vrste sakralizacijo, ki pa je tokrat zelo protislovna: je nadvse »civilna«, »posvetna«, običajna (družbena in celo domača, naša), kar se da drugačna ali pa vsaj na drug način mistična in nedojemljiva (s tem vabljiva), kot je bila tista prejšnja. In prav to je tisto, kar, po moje, omogoča kombinacija ravno športa in televizije oz. tega, kar bi se dalo imenovati televizirani menda šport, oz. to je tisto »mesto«, s katerega se je umaknil »God of theism« in kjer se lahko (tu ni nobenega apriorizma) naseli God beyond God. (Samo)inavguracija televiziranega športa na mesto God beyond God je v zahodnem svetu, po moje, tako močna, da se jo da celo empirično zlahka potrditi. Denimo, ali se sploh dandanašnji da spregledati dejstva, da si brez televizije in športa oz. brez televiziranega menda športa sodobnega zahodnega človeka (to pomeni kajpada predvsem vrhunske mačo kreature, torej moža, moškega) tako rekoč več sploh ni moč predstavljati. Vprašajmo se retorično: ali je sploh več moč misliti zahodnega moža, ki hkrati ne bi bil takšen ali drugačen »ekspert« za šport, za te ali one športne podatke, za takšne ali drugačne športne rezultate, športne uvrstitve, imena teh ali onih športnikov…?10 Lahko se vprašamo tudi takole: ali je sploh še moč misliti moža, ki ne bi bil – ravno za to, ker je in kolikor je mož in možat, sicer pa je lahko kvečjemu mevža – podaljšek lastnega TV-aparata, na katerega je vezan z nevidno popkovino ljubečega daljinca, ki še najraje sliši na športni klic? Le eno ugotovitev naj ponudim, preden se boste odločali pri odgovarjanju na zgornja retorična vprašanja: ni je dandanašnji več resne, na sebi sloneče, torej komercialne televizije, ki hkrati ne bi bila najmočnejša ravno v svojem športnem uredništvu in ki bi največje izdatke ne imela ravno pri nakupih najbolj ekskluzivnih športnih prenosov in oddaj.11 Današnji sodobni moški (z njim pa seveda tudi vsa menda »moška«, dejansko pa infantilizirana, pootročena družba, ki sloni na infantiliziranem moškem), ki se mu svet tako rekoč seseda na vsakem koraku, se več po definiciji ne more zadovoljiti s tem, da bi svojo »verno naravo« temeljil na takšnih »poceni« kreaturah, kot so Bog, Cerkev, teologija in podobne pravljice. Ta možata kreatura – ima se, kajpada, in trepljajo mu, da je postal zrel, da je menda zrasel – ne pade več na »otroške finte« tipa Dedek Mraz in podobne. Toda, pazite. Taisti, menda »odrasli mož«, še kako pade na nek drugi, po moje, celo bistveno bolj poceni štos. Ta vase zagledani »odrasli« (dejansko zgolj ustrezno »re-socializirani«, kar je treba dojeti kot le drugače v kalup spravljeni, infantilizirani, pootročeni) »človek-podružbeno-bitje«, ki per definitionem hoče »nekaj več«, nekaj »globljega«, nekaj bolj »trdnega« in »realnega« ter nadvse nekaj bolj »varnega«, to kajpada tudi najde. To, kar najde, pa je – če rečem s Tillichom – oboje hkrati: tisti pogum, ki je dvojna in ki jo Tillich imenuje »the courage of despair and the courage in and above every courage«. In kaj je lepšega, da v trenutku, ko moraš stopiti v prostor »courage of despair« po eni ter »above every courage«, kot to, da se ti kot pečena piška ponudita ravno televizija in šport, ki se praviloma naravno pojavljata, s svojo cikličnostjo (in permanentnostjo) pa ponujata absolutno gotovost in varnost, da se bo vse skupaj zagotovo ponovno pojavilo.12 Znajdeš se v položaju, ko po eni strani veš, da si se znebil verskih pravljic (in si v tem pogledu »svoboden«, »razvit« in ne tako zabit, kot so bili tvoji starši ali tvoja še živeča babica), »močnega« se počutiš, ker si zakoračil v ne-prostor brezupa (courage of despair, si torej »hraber«), hkrati pa »svakoga dana sve više napreduješ« in se, še več kot hrabro – newageovsko rečeno – odpiraš proti energijam »above every courage«. In potem absolutno osvobojen lebdiš na TV-valovih, sprehajaš se od športa do športa, od časa do časa, od tematike do tematike, od države do države… od kanala do kanala … V rezultanti pa je ves svet naravnost tvoj peskovnik.13 Si njegov dobesedni »lastnik« vsaj v tem smislu, da ti je povsem televizijsko razpoložljiv, da je torej (virtualno, postreligiozno) tvoj, saj nemudoma in promptno ter ubogljivo kot robot odgovori že zgolj na migljaj tvojega malega prsta ustrezno postavljenega na čarobni paličici največjega prijatelja, tvojega/mojega daljinca.14 A si je moč sploh predstavljati močnejše udejanitve Boga (tudi tega cerkvenega), kot je ta? Kajti sedaj več ne gre za to, da je Bog nekaj, kar se (morebiti, če smo pridni …) udejani nekje tam daleč in zunaj, ali pa, da se »spusti k tebi« v tem, ko »pride na zemljo«. Vsakdo med nami je, pod pogojem, da je vernik TV-Cerkve (Church-beyond-Church, če rečem na Tillichov način), namreč tisti, ki premore eksplicitno izkušnjo Biti-Bog. On je sam svoj Bog, in to sedaj, kot rečeno, ne več tam nekje daleč zunaj (v tuji, temni cerkvi), pač pa naravnost doma, še več v svoji zasebnosti in celo intimi. »Biti sam svoj Bog«, »sam biti svoj gospodar« … Ali ni to že tista značilna obljuba firenških neoplatonistov, zgodnjega rinascimenta, na kateri pridno jahajo razsvetljenci, francoska revolucija in vsi na različnih (neo/post)platonizmih ubrani osebki? Seveda je, le da tukaj z njo nimamo več opravka »teoretično«, pač pa praktično, tudi dobesedno materialistično udejanjeno v televiziji.