Popoli frpjsko nadgrajevanje letečih kant da nekaj občutka vpliva, dasiravno ni baš kritičnega pomena.frpjski pridih da nabiranje nadgraditvenih točk, ki jih dobivaš z uspehi in jih potem lahko porabiš, da nek avion spremeniš v bolje opremljeno verzijo. Je pa to bolj zaradi lepšega, za občutek sodelovanja, kot da bi bilo res upoštevanja vredno. Škoda edinole, da se cilji ne prilagajajo. Če se v nalogi, kjer je treba recimo sesuvati zere in potopiti ladjo, odločiš za lovca namesto za stromoglavca, boš moral plavajočneža naluknjati z raketami namesto z veleparadajzarico, v obratnem primeru pa se bo vseeno treba zafrkavati z zračno opozicijo. Kar se dodatnih načinov tiče, so tu trening, ki je a) nepotreben, b) štorasto izveden; peterica solidnih zgodovinskih nalog, ki so variante na obstoječe; in multiplayer po lokalni mreži ali s pomočjo ŠpilŠpijona. Priklop skozi vdelani vmesnik je ekspresen, nakar si z do sedmimi nasprotniki (po želji dopolnjenimi z boti) izbereš peterico načinov. Deathmatch, moštveni DM in ujemi zastavo so samoumevni, 'fox and the hound' je lov na lisico, kjer nekdo leti največ s polovično hitrostjo, krogle pa odločajo, kako se bo vloga zamenjevala (poleg tega je moč pokati in pobirati balone za dobrote v slogu mega strojnic), dočim je 'scratch the flattop' medsebojno fentavanje letalonosilk. Lušten nabor, čeprav je bila sobana večinoma prazna. Jah, včasih so vsi igrali Their Finest Hour, danes pa Counter-Strike. Kaj hočemo.