Takšnega vremena, kot je bil v prejšnjo sredo, so bili veseli le deževniki in kmetje. Franc Urbanc, kmet, s čigar njivo mejimo, je brez dežnika nad čepico gledal v nebo in prosil vsemogočnega nad oblaki, naj ne neha zalivati vsaj še kak dan. Po zemlji so lezli deževniki, trava se je veselila rastnega hormona v obliki dežnih kapljic, in če se ne motim, je bil zeleni tepih, čez travnike vržen, iz minute v uro bolj zelen. Franc je po izobrazbi avtomehanik in po duši kmetovalec, od vsega pa najraje kolesari. Ob mojem otožnem pogledovanju v nebo in na uro nobena beseda ne bi mogla pobožati mojega razočaranja. Kazalci so se bližali sedemnajsti uri, iz oblakov pa se je vse bolj zlivalo na naju. »Jaz sem srečen, če je lepo vreme in če ni lepo vreme,« je izustil, preden sva začela pogledovati po šilcu kratkega kot pomagalu mrazu in vlagi iz kosti. »Če je lepo vreme grem kolesarit, če pa dežuje, je pa fajn za vse, kar sem posejal in zasadil. Prikimal sem mu v znak, da razumem njegovo srečo v življenju. Čeprav sem ljubitelj domačega šnopsa, mi je zdrknil po grlu precej bolj pekoče kot pa, ko pridem s kolesarjenja. Sedla sva pod streho njegovega traktorja in ugotovila, da tokrat s sredino Glasovo rundo ne bo nič. »A pa res pridejo ženske tud' na tole vašo rundo?« je vprašal. Prikimal sem. »Moja ne bo prišla, tud' če bi ji plačal. Moja ni za na kolo. Še k maši gre peš. Včasih je pa kolesarila, veš, zdej pa ...« Prekinil sem ga, da bi mu razložil, da tudi on ne hodi na Glasove runde, kaj šele njegova pridna soproga. »Ejga, zame je sam' vprašanje srede. Ne skrbet' zame, doma rečem, da grem na njivo, vržem dres v traktor, ti mi boš pa kolo spravu.« Peklenski plan? Oba sva se zarežala in za trenutek se mi je dan zazdel celo lep. »Odlična finta. Če vžge, 'maš pri meni pivo v dobrem po vsaki sredini rundi. Si predstavljaš, da pride s kolesom na njivo in zagleda prazen, parkiran traktor?« Moja obljuba in vprašanje sta bila spet vzvod za trapast smeh. Predstavljala sva si, da bi najprej pozvonila na mojih vratih, ker bi bil traktor parkiran le streljaj proč, in ko nihče ne bi odprl, bi nadaljevala do prvega bifeja. Mogoče bi šla še do drugega, do tretjega gotovo ne, in šele potem bi jo zaskrbelo. Nisva mogla ugotoviti, ali bi pomislila, da je – bog ne daj - kdo ugrabil njenega Franceljna? Bo banda zahtevala odkupnino? Ali naj pokličem policijo ali naj počakam do jutra ... na šiht še nikoli ni zamudil ...